Tudi vse slabo enkrat mine
Veliki kažejo smer, ampak pot mora vsak prehoditi sam. Neznani avtor
Ko danes pomislimo na urgenco, nas dobesedno strese. Zato mnogi ljudje s hudimi bolečinami raje kar čakajo, seveda doma. Si kupujejo čajčke in »alternativo«, vse v upanju, da minejo.
Včasih je bilo precej drugače. Spominjam se zelo nenavadnega dogodka, ki se mi je pripetil davnega leta 2004. Sedela sem v svoji pisarni na tožilstvu, ko me je začelo močno boleti v prsih. Ura je bila devet, ob dvanajstih pa bi že morala na nujen sestanek na Bledu. Tedaj nisem bila le vodja oddelka, pač pa sem predsedovala tudi Društvu državnih tožilcev Slovenije in ravno ustanovila Beli obroč Slovenije. Veliko dela in skrbi. In bolečina je bila nenadoma huda. Prehuda, da bi kar čakala. Mahnila sem jo mimo tajnice, ji na hitro rekla, da moram nekam »skočiti«, in sedla v naročen taksi. Na urgenci sem prvemu, ki me je prijazno sprejel, dejala, da je nujno zaradi dveh razlogov. Ker me močno boli v prsih, če pa je tam v redu, moram ob 12. uri odpotovati. Si zamišljate? Še dobro, da tedaj nisem bila tako znana, da bi kdo to »predrznost«, lahko bi rekli skrb, obelodanil. Strah je bil k sreči »votel« in vse se je lepo razpletlo. Zelo pomirjena sem odpotovala in se počutila najsrečnejšo. Dobila sem le tablete proti povečani želodčni kislini.
Kako pa je danes? K sreči ne vem, a že vmesno obdobje je prineslo nekaj sprememb. Med njimi »semafor« nujnosti pa opozorilo na plačilo, če bi obisk izigravali zaradi pregledov, na katere je sicer treba čakati. Danes tega ljudje zagotovo ne počnejo, saj povsod »straši« neukročeni virus in nikoli ne veš, kje ga lahko srečaš.
Je pa vse težje osebno srečati izbranega zdravnika. Če samo pomislim, koliko pacientov so v pretekih letih pregledali v enem samem dnevu. Tudi do 60. Zdaj skoraj vse poteka precej virtualno. Željo po obisku ljudje običajno napišejo po e-pošti, sledi klic medicinske sestre ali brata, morda varen obisk laboratorija in nato SMS-sporočilo o tem, ali te morda v lekarni čaka zdravilo. Zdravnika marsikdo v živo ni videl že zelo dolgo. Tako namreč poročajo mnogi ljudje. Zdravniki pa ponovno o veliki preobremenjenosti. Vsi pacienti pa seveda niso vešči e-poslovanja. Zlasti starejši ne. Zato je najbolje imeti še eno zavarovanje, ko poveš, h kateremu specialistu bi rad šel, in glej ga zlomka, dobiš termin in vidiš ga povsem v živo. Celo brez napotnice. Seveda moraš imeti poleg dopolnilnega zavarovanja še kar nekaj evrov mesečno. In tega nima prav vsak. Če imaš denar, pa lahko vedno obiščeš tudi zasebnega zdravnika. Denar spet kroji marsikaj. Kam to pelje?
Le kdo bi si mislil, da se bo vse tako zapletlo. Covid je vse le še poslabšal. Nikjer ni podatka o smrtih zaradi tako različnih bolezni, ki seveda niso izginile. Veliko je neodkritih. Vsako uro pa slišimo podatke o številu dan prej pozitivnih, hospitaliziranih, ogroženih in umrlih. Strah je zato velik.
A kaj bo, ko bo korona mimo? Ali bo še mogoče rešiti ta hip obolele, tedaj morda že z napredovalo boleznijo? Nenujne zadeve so namreč odpovedane. Kaj pa je nenujno, če ljudje ne poznajo svoje diagnoze?
Naj zaključim z besedami taksista, ki mi je te dni dejal: »Veste, gospa, mi smo v vojni, le orožja nimamo. Danes sem zaslužil samo 20 evrov. Kako naj preživim?« Žalostno.
Strah me je revščine, ki je pred vrati. Zato ne bo težav s prazničnimi željami. Naj se uresničijo in zaživimo normalno. Prej tega nismo znali niti ceniti.
