Bohovi in Novakovi – pridni kot čebele

Zgodbe | dec. '20

Sonja Boh je že desetletja aktivna v številnih organizacijah.

Družina Sonje Boh povezuje Štajersko in Dolenjsko, natančneje povedano, njen rod se širi od Selnice na Dravskem polju do Zgornje Slivnice pri Grosupljem. Ob tem pa Sonjo pozna marsikdo od Grosuplja do Ljubljane; nadvse je priljubljena zlasti v domači vasi. To se je izkazalo ob pogrebu njene mame. Zelo je bila ganjena, ko se je poln avtobus krajanov z Zgornje Slivnice pripeljal v Selnico na njen pogreb. Tudi s tem so ji pokazali, kako zelo jo spoštujejo.

Že desetletja dela v krajevnem odboru Rdečega križa, šesti mandat je v svetu krajevne skupnosti, bila je tudi občinska svetnica v Grosupljem, vodila je aktiv kmečkih žena, na njeno pobudo je na Zgornji Slivnici zaživelo društvo prijateljev mladine, tudi gasilcem ni mogla odreči sodelovanja, sploh pa ne upokojencem. Za svoje delo je prejela številna priznanja in odlikovanja. »Kar 111 starejših krajanov imamo v odboru RK; že pripravljam božično-novoletna darila in voščilnice, saj naši starostniki letos potrebujejo še toliko večjo pozornost zaradi covida,« pravi Sonja Boh, ki tudi tekmuje – v košnji, vožnji traktorja, pikadu ... »Ko bom velik, bom imel v hiši sobo za vse tvoje medalje,« ji je nekoč rekel vnuk Luka.

Ljubezen premagala razdaljo

Dvainsedemdesetletna Sonja Boh izhaja iz velike družine z desetimi otroki; eden je že pokojni, drugi pa so – tako kot Sonja – polni energije. Od malega so veliko delali, med drugim so pomagali na sosedovih njivah in tako zaslužili kakšno steklenico repičnega olja ali nekaj hrane. Selnica na Dravskem polju, kjer so odraščali, je danes del mariborske občine in tja se vseh devet sester in bratov rado vrača – Sonja in Zinka z Zgornje Slivnice, Hedvika iz Grosuplja, Slavka iz Ljubljane, Dragica, Jerica, Jožica, Ferdo in Dušan pa živijo na Štajerskem. Njihov rod je velik, krepak in tesno povezan. Na praznovanju maminega 90. rojstnega dne se jih je zbralo kar 120.

A kako so se znašli na drugem koncu države? Zinka, najstarejša Sonjina sestra, in njen mož, po poklicu sadjarski tehnik, sta se s Štajerskega preselila v Šmarje - Sap na Dolenjskem. Tam so zasajali večje površine novih sadovnjakov in so potrebovali strokovnjake. Kasneje so na ta konec Slovenije prišle še tri sestre. Najprej pa je takrat 16-letna Sonja prišla k Zinki na počitnice. Na Zgornji Slivnici je spoznala simpatičnega traktorista Toneta in vzklila je ljubezen. Tudi ko se je Sonja vrnila domov, se njuna ljubezen ni ohladila, saj se je Tone, ki je bil enajst let starejši, pogosto odpeljal k njej na obisk. Čeprav je bil med redkimi, ki so že imeli svoj motor (v njihovem kraju ga je imel le še veterinar), se v tistem času, ko so bile ceste slabe in ovinkaste, ni bilo enostavno pripeljati vse do Dravskega polja.

Poroka s podpisom staršev

Za poroko je Sonja, ki še ni bila polnoletna, potrebovala posebno dovoljenje staršev. Kmalu po poroki pa je privekal na svet njun sin Tone, dve leti kasneje še Agata in nato Milka. Tone je bil v službi cele dni, Sonja pa je bila doma s taščo in skrbela za kmetijo. Toda tašča bi raje imela sina samo zase, kar je po svoje razumljivo, ker so se drugi otroci, Tonetovi bratje in sestre, izselili v Argentino in postopno so se vezi z domom povsem izgubile. No, sčasoma se je tudi odnos med snaho in taščo izboljšal. Tašča je uvidela, da je Sonja »zlata vredna«, in ko je zbolela, je ob sebi želela samo njo. Se je pa ob tej izkušnji Sonja zaobljubila, da bo sama dobra tašča. 

 Tone je bil zelo inovativen in zelo delaven. Bil je tudi dober plesalec. S Sonjo sta se rada odpeljala v Škofljico pri Ljubljani na ples. Sonja pa se je vedno lepo oblekla. »Ko sva šli nekoč s prijateljico v kino in sem se na skrivaj nališpala, me je pri tem zasačila mama in mi rekla, da kogar narava ni naredila lepega, ga tudi šminka ne more ...« Tone je žal umrl mnogo prezgodaj, star 57 let; najprej se je poškodoval pri sečnji in žaganju dreves v gozdu, nato je zbolel še za rakom. Sonja je bila vdova že pri 46 letih in vse od takrat vnukom pripoveduje, kako odličen človek je bil njihov dedek. Vendar ob spretnostih, ki jih je premogel – od vožnje z motorjem do upravljanja traktorjev in drugih strojev, ni imel vozniškega izpita za osebni avtomobil. »Ker ni imel časa za to, da bi hodil v Ljubljano na predavanja ter ure vožnje, sem izpit naredila jaz. To mu ni bilo izpod časti, nasprotno, z veseljem se je vozil z menoj,« pravi Sonja. Kljub precejšnji razliki v letih ni bil ljubosumen, celo spodbujal jo je, naj gre med ljudi. Na njegovo pobudo se je Sonja ob kmetiji, ki je zahtevala veliko dela, začela postopno angažirati v raznih organizacijah v svojem kraju in nato tudi širše. In ob vsem tem se je – po zaslugi hčerine družine – v zadnjih letih veliko naučila tudi o čebelah.

Slovenska sivka je poletela v svet

Z leve: oče Albert, sinovi Matjaž, Miha, Matic in Luka ter mama Agata. V taki zasedbi se zberejo predvsem takrat, ko je treba poprijeti za delo.

Sonja ima sedem vnukov in (za zdaj) štiri pravnuke. Sin Tone, ki živi v Višnji Gori, ima dve hčerki – Karin in Klaro; najmlajša Milka, ki se je vrnila na mariborski konec, poročila se je namreč v Spodnjo Kungoto, pa sina Jerneja. Agata se je poročila z Albertom Novakom iz Trebnjega. Rodili so se jima štirje sinovi – Miha, Luka ter dvojčka Matjaž in Matic. Matic ter najstarejši Miha s svojo družino živita skupaj z babico Sonjo na domačiji. Miha se je odločil za študij gozdarstva (tam je spoznal svojo ženo), vendar se je kmalu preusmeril v čebelarstvo, ki mu je zelo blizu že vse od njegovega 14. leta. Ko si je njegov oče Albert izbral za hobi čebelarstvo, si je nabiral znanje pri mentorju, pri tem pa ga je vedno spremljal tudi Miha. In tako se je začela lepa zgodba o čebelah. Zdaj je pri sinu zaposlen tudi oče Albert in nekdanji hobi je tako njegova služba. Precej pomaga tudi žena Sonja in vsi bratje. Še zlasti ko je treba tudi večkrat na mesec v Torino po sveže pražene lešnike za medeno kremo ali ko je treba razvažati izdelke. Poleg medenih izdelkov so prek naših meja znani po vzgoji matic in čebeljih družin slovenske sivke. Izvozili so jih že v 19 držav, tudi v Indijo, ZDA, Veliko Britanijo, na Irsko ...

 »Ko je Miha po spletu dobil prvo naročilo iz Anglije, sva boks za prevoz čebel kar sama odpeljala v Welles, saj sva se hotela prepričati, kdo kar po spletu kupuje čebele in zakaj ...« pripoveduje njegov brat Luka. Menjavala sta se pri vožnji in pri skrbi za čebele. »Hladila sva jih z bezgovim čajem, ki čebele pomirja, saj so zaradi stresa nemirne in začnejo ventilirati. To pa jih tako segreje, da se lahko izsušijo in poginejo,« razlaga Luka, ki je sicer diplomirani inženir kmetijstva. Ko sta se brata pojavila pred hišo kupca, je bil ta seveda zelo presenečen, ko pa je videl čebele, pa zelo navdušen. Povedal je, da velikokrat prispe boks s precejšnjim deležem poginulih čebel, tokrat pa so bile vse žive in živahne. Ko sta odhajala, je bil kupec tako zadovoljen, da jima je plačal tudi vožnjo. Še vedno so z njim v stiku.

Optimističen pogled naprej

Luka je od vseh najbolj podoben dedku Tonetu, pravi Sonja. Kot inženir kmetijstva je specialist za živinorejo, gurman in zelo dober kuhar. Tako kot dvojčka si še ni ustvaril družine. Matic je izbral poklic očeta Alberta in je vodovodni inštalater in tudi čebelar, po potrebi pa še šofer, kmet itd. Matjaž, ki živi v Trebnjem, pa je pek, in kot pravi Luka, je pek z veliko začetnico. Iz njegove majhne pekarije je že zrasla večja, a pri delu najbolj zaupa domačim. 

»Smo štirje 'junci', ki se imamo radi, si med seboj pomagamo, se podpiramo in smo najbolj srečni, ko delamo,« pravi Luka. Fantje pomagajo staršem, prijateljem, spretni so v gozdu, na polju, v kuhinji, pri čebelah. Vsi obvladajo vse in si radi pomagajo. Ko pa teče beseda o starših in babici, so ti »velikani« zelo nežni. »Vsi moji vnuki so zlati,« ob tem pravi babica Sonja. Ponosno pa pogleduje tudi naprej k pravnukom, veseli se tudi že tistih, ki bodo še prišli. Za zdaj ima vnukinja Karin Ožbeja in Živo, vnuk Miha pa Uroša in Gašperja – »pri Gašperju« se je po domače reklo tudi njihovi domačiji. Uroš in Gašper že veliko vesta o čebelah in skupaj s prababico Sonjo po svojih močeh pomagata. Slovenske sivke imajo tako že zagotovljen nov rod skrbnih čebelarjev.

Lidija Jež, fotografiji: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media