Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
STRAHOVI IN NAPADI PANIKE
Na svetovanje je po dogovoru z mamo, našo naročnico, prišel njen 35-letni sin. Že leta doživlja panične napade, občutke tesnobnosti in strahove pred ljudmi in množico. Izgubil je službo in je večinoma samo doma. Izogiba se javnim mestom, trgovinam, spoznavanju novih ljudi. Je potrt, obupan in utrujen, zato se je trdno odločil poiskati pomoč, saj tako ne more več živeti. Rad bi premagal strahove, izboljšal svoje počutje, našel zaposlitev in partnerko.
Panični napadi so izredno intenzivna doživetja strahu, ki se nepričakovano pojavijo v obliki pospešenega bitja srca, potenja, tresenja, občutka dušenja in strahu, da se bo posamezniku zmešalo oziroma bo izgubil kontrolo nad seboj. Oseba, ki je kdaj doživela napad, se boji ponovnega, zato razvije taktiko izogibanja vsem tistim krajem, kjer se mu je kaj takšnega že primerilo, navsezadnje se najvarnejše počuti le doma.
Gospod pa se spopada tudi s socialno fobijo. Gre za doživljanje strahu v socialnih situacijah, kjer se mora posameznik izpostaviti pred drugimi ljudmi. Na primer različni družabni dogodki pomenijo nevarnost, da bi rekel ali naredil kakšno »neumnost«, zaradi katere bi drugi ljudje mislili, da ni dober človek. Takšno izjemno samokritično vedenje izkazuje slabo samopodobo. Oseba se ne zna pravilno vrednotiti, ima izjemno visoke kriterije v zvezi s seboj, v interakciji z drugimi se počuti manjvredno in doživlja sram. Boji se izraziti svoje mnenje, saj bi se tako lahko izpostavila morebitni kritiki, ta pa je zanjo zanikanje njene lastne vrednosti.
Najino delo, druživa se skoraj eno leto, poteka na dveh ravneh, in sicer do zdaj nisva le odpravljala simptomov, temveč ugotavljala tudi vzroke nastanka motenj. Z metodami vedenjsko kognitivne terapije sva vplivala na spremembo njegovih vedenjskih vzorcev in stališč ter iskala ustreznejše. Obenem pa se tudi nisva več izogibala ogrožajočim situacijam. Človek, ki se vedno izogne nastopu v skupini, ne more dobiti pozitivnih izkušenj, na podlagi katerih bi njegova tesnoba izzvenela. Uporabila sva tudi tehnike nevrolingvistične psihoterapije, ki spreminjajo posameznikove domišljijske predstave nevarnih situacij.
Z izvajanjem naštetega in rednim delom na sebi tudi v prej zanj nevarnih situacijah se je do zdaj njegovo stanje zelo izboljšalo. Skupaj se veseliva vsakega novega napredka in dan, ko bo lahko zadihal s polnimi pljuči, je tik pred njim.
