Na svet pomagala tisoč otrokom

Zgodbe | feb. '21

Marija Sajovic

Porod je poseben in nepozaben dogodek za družino. Nekoč se je večinoma odvijal na domu porodnice ob pomoči babic. Tako je Marija Sajovic iz Žalca po dolini in hribih Savinjske doline na svet pomagala okrog tisoč novorojencem. Konec lanskega novembra je praznovala sto let, a kdor jo spozna, ji tako visoke starosti ne bi prisodil.

Kar dvajset let je bila dejavna članica skupine starejših za samopomoč Zimzelen, na kar ima zelo lepe spomine. Zaradi stopnic, ki vodijo do društvenih prostorov, ne more več aktivno sodelovati, jo pa mentorica Andreja Steiner večkrat obišče, pove sogovornica, ki slabše sliši in težje hodi, sicer pa samostojno živi v svoji hiši. Sama si kuha, pere, lika, pospravlja, za težja opravila pa dobi pomoč. »Sem bolj počasna in imam dela za ves dan. Tako rekoč se ves dan gibam, vendar si to štejem v dobro – kot fizioterapijo,« z nasmehom poudari Marija, nato pa zajadrava med spomine.

Marija Sajovic se je rodila v Studenicah pri Poljčanah, potem pa se je s starši in starejšo sestro še kot dojenček preselila v Zabukovico, kjer je oče dobil delo v rudniku. »Po osnovni šoli sem delala v raznih krajih. Ko sem bila stara 22 let, pa sem šla v šolo za babice v avstrijskem Gradcu. Moje prvo službeno mesto je bilo v Žalcu. Polnih trideset let sem delala na terenu kot babica – porodničarka, pozneje pa tudi kot patronažna sestra,« pravi Marija, ki se je leta 1948 poročila. Družinsko srečo je obogatila hčerka Majda, žal pa je lani prezgodaj umrla, tako kot pred 43 leti njen oče in Marijin mož. »Imam še dve čudoviti vnukinji Mojco in Tino in dve pravnukinji Keiro in Hano. Tina živi v Ljubljani, a kot prevajalka veliko potuje in dela po svetu. Mojca pa je znanstvenica – mikrobiologinja, ki z družino živi v Ameriki in dela na bostonski univerzi. Vsako leto z družino prihaja na dopust v Slovenijo. Sicer pa se z vnukinjama slišim vsako nedeljo zvečer po telefonu ali internetu. To so moji res lepi nedeljski večeri,« z nasmehom, a hkrati z žalostnimi očmi pove moja sogovornica in doda, da ima tudi mlajše prijatelje, zelo pa pogreša svoje vrstnike.

Dojenčkom za vreme ni mar

Marija Sajovic z dojenčkom, ki je bil deseti otrok družine Jančič iz Migojnic, zato mu je bil boter Tito, predsednik Jugoslavije. Njegovo darilo je staršem izročil predsednik takratne občine. Foto: osebni arhiv

»Ko sem bila babica, je bilo moje glavno prevozno sredstvo kolo. Kadar ni šlo niti s kolesom, sem morala pešačiti. Moj teren je bil precej obsežen. Najprej sem imela na skrbi Žalec, Gotovlje, Ložnico in Vrbje, kasneje, ko so bili porodi doma že redkejši, se je delokrog razširil na celotno območje sedanje žalske občine. Prvih petnajst let službe sem imela povprečno 70 do 80 porodov na leto. Kasneje, ko so porodnice večinoma rojevale v bolnici, pa le še enega ali dva na mesec. Sem pa vesela, da sem na svet pomagala blizu tisoč otrokom. Večina porodov je bila brez problemov, bilo pa je tudi nekaj težkih, ki se jih nerada spominjam. V vsej moji delovni dobi nobena porodnica ni umrla, žal pa se je v nekaj primerih zgodilo, da novorojenček ni preživel oziroma se je rodil že mrtev. Sicer pa je bila umrljivost novorojenčkov pri nas med najnižjimi v Sloveniji,« poudari Marija. Potem pove zgodbo, ki se je dogajala na Miklavžev večer. »Snega je bilo že kakšnega pol metra, a je še snežilo. Ves dan sem že bila peš na terenu. Ko pridem okrog petih popoldne domov, me čaka sporočilo, da moram iti pod Gozdnik k porodnici, ki bo že šestič rodila. Ker je takšen porod po navadi hiter, sem si takoj oprtala torbo, vzela baterijo in se odpravila peš iz Žalca proti Gozdniku. Ni mi bilo lahko pri srcu, saj ponoči nisem rada hodila po gozdu. Do domačije je bilo kar kakšne tri ure, a na srečo mi je ustavil avtomobil, v katerem je bil obrtnik Franc Kekec, ki me je dobro poznal. Peljal me je, do kjer je šlo z avtom, potem pa sem se še kakšno uro peš po celem snegu mučila do domačije. Ob tem me je skrbelo, kako je s porodnico. Oddahnila sem si, ker sem prišla pravočasno. Na svet je prišel lušten otročiček, če se prav spominjam, je bil fantek. Po porodu je treba pri porodnici ostati še vsaj dve uri, med tem časom sem vse v miru pospravila. Ura je bila dve ponoči, ko sem zapustila družino. Srečni oče se je ponudil, da mi pomaga v dolino, vendar tega nisem hotela, saj ne bi bilo dobro, če bi pustil ženo z dojenčkom in petimi malimi otroki kar samo. Tudi pot nazaj ni bila lahka, saj je še vedno snežilo, vsekakor pa je šlo navzdol bistveno hitreje. Ura je bila že proti pol peti zjutraj, ko sem nadvse utrujena padla v posteljo, saj sem bila na nogah že skoraj 22 ur,« se spominja Marija Sajovic enega od dogodkov, ki jih je za celo knjigo.

Potem še doda: »V posebno veselje mi je, da še prejemam čestitke za novo leto ali ob drugih priložnostih od oseb, ki sem jim pomagala priti na svet. Marsikdaj me je že kdo ogovoril in mi povedal, da sem bila zraven pri njegovem rojstvu. Najbrž bi znova izbrala takšen poklic, če bi bila še enkrat mlada, čeprav bi zdaj predvsem kot patronažna sestra obiskovala mame in novorojenčke na domu, kot sem to poleg porodov delala tudi ves čas svoje službe.«

Darko Naraglav


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media