Gre za človeka, ki potrebuje pomoč 

feb. '21

DOLGOTRAJNA OSKRBA

Slovenska vlada pripravlja zakon o dolgotrajni oskrbi in parlament ga bo, upajmo, v letu 2021 končno sprejel. Ali bo ta sistem dober, je najbolj odvisno od položaja dveh stebrov, ki ga nosita – to so oskrbovanci in oskrbovalci. Zakon je dober, kolikor odgovarja na potrebe, zmožnosti in hotenje ljudi v oskrbi in ljudi, ki jih oskrbujejo. Med enimi in med drugimi se vsakdo prej ali slej znajde. 

Oskrba je humana, če sta njeno izhodišče in cilj človek, ki potrebuje pomoč, to je oskrbovanec kot posameznik. V industrijskem obdobju se je v družbi razširil miselni virus, ki preprečuje uresničevanje te vizije. Ko politik ali vodja oskrbovalne ustanove govori o oskrbi po meri človeka, misli sicer resno, v drobnem tisku pa je dodano: glede na finance in normative. Obvelja drobni tisk – to je serijska institucionaliziranost dolgotrajne oskrbe izpred pol stoletja. Stroka in evropska politika sta jo prepoznali kot usodno razvojno oviro.

V naših možganih je neka anomalija. Sebe jemljemo resno kot človeka, katerega potrebe so izhodišče in cilj; ko pa gre za iste potrebe pri drugem človeku in v skupnosti, smo pozorni na ovire. Ker je ta nezavedna anomalija v vseh, se v skupnosti odlaša z reševanjem tistih skupnih potreb, ki ne ogrožajo odločevalcev. V Sloveniji je primer tega tudi uvajanje sodobnega sistema integrirane dolgotrajne oskrbe. Politika, uprava, stroke, civilna družba in oskrbovalne ustanove prelagajo to perečo nalogo drug na drugega, pri tem pa smo nezadovoljni vsi, od vlade navzdol, ker tega še nimamo urejenega kot evropski sosedje.

Doživljajska vaja

Ko se sam zavestno postavim v vlogo, da imam to perečo potrebo zdajle jaz, torej da sem sam odvisen od pomoči drugih pri opravljanju vsakdanjih opravil. Ko naredi to doživljajsko vajo eden, jo pred njim in za njim še marsikdo, vse tja do nekaterih članov vlade in parlamenta. In razvoj v državi in družbi se premakne v korist vseh. S to vajo si namreč začne posameznik oblikovati osebno vizijo oskrbe, o kateri smo govorili zadnjič. Vizija v moji ali kateri koli glavi seveda še ni oskrba, je pa ključ do nje. Predstava, kaj v resnici potrebujem, kaj zmorem in kaj hočem, ko sem pri vsakdanjih opravilih odvisen od pomoči drugih, me samodejno usmerja v pripravo na ta čas: da prilagajam svoje stanovanje, oblikujem svoje doživljanje odvisnosti in odnos z bližnjimi. Usmerja me v državljansko držo do političnih obljub glede zakona o dolgotrajni oskrbi. Informiram se o sodobnih oskrbovalnih programih v lokalni skupnosti. Osebna vizija oskrbe omogoči direktorju doma za starejše ljudi, da kakovostno vodi ustanovo, in zaposlenemu v oskrbi, da to službo opravlja humano.

Človek, ki oskrbo potrebuje, je nosilni steber sodobnega zakona o dolgotrajni oskrbi. Ko so pred četrt stoletja evropske države sprejemale ta zakon, od takrat pa vse do danes pri njih mediji, stroke in politika posvečajo veliko pozornosti ozaveščanju vseh ljudi o človeški potrebi po oskrbi, solidarni pomoči in sodobnem razvoju oskrbovalnih programov. Tako se pri državljanih krepi glavni steber humane finančno in kadrovsko vzdržne dolgotrajne oskrbe. Posledica tega je, da zmorejo sproti reševati aktualne naloge: organizirati oskrbo v lokalni skupnosti, šolati oskrbovalce, razvijati oskrbovalne programe in ustrezno sofinancirati stroške. Finančne možnosti so seveda meja, do katere lahko v danem trenutku seže oskrba, toda znotraj te meje je oskrba ali humano usmerjena na oskrbovanca ali pa deluje po industrijski zakonitosti brezosebnih institucij.

Pomislimo na stvarne številke: v Sloveniji je 20.000 ljudi v oskrbi v domovih in 60.000 v domači oskrbi; 200.000 prebivalcev po nekaj ur tedensko oskrbuje onemoglega svojca in 10.000 poklicnih oskrbovalcev to dela službeno. Pri vsakem sedmem prebivalcu torej ta trenutek osebna vizija oskrbe odločilno vpliva na njegovo zadovoljstvo ali nezadovoljstvo z življenjem. Povprečno na deset let pa ima v starajoči se Evropi vsakdo svojega bližnjega v oskrbi. Te številke so dovolj privlačen motiv, da se zedinimo v odločitvi za razvoj sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe in za dober zakon o tem.

Trstenjak je kot antropolog rad rekel: Za človeka gre! Jaz, vi, strokovnjaki in politiki si osebno kot človek odgovorimo na vprašanje, kakšno oskrbo hočem v svoji onemoglosti, in zelo hitro bomo imeli dober zakon o dolgotrajni oskrbi v Sloveniji.

 prof. dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media