Medicina in glasba, predanost delu in družini 

Zgodbe | feb. '21

Družina Kornhauser Cerar (od leve): Vanja in Andraž, mama Aleksandra, Matej, Lili, vnukinja Zarja (Matija je bil še v trebuščku), Igor ter kužka Lance in Ice. 

Mednarodno priznana znanstvenica prof. dr. Aleksandra Kornhauser, legendarni zdravnik prof. dr. Pavle Kornhauser in njuna hči, cenjena pediatrinja dr. Lilijana Kornhauser Cerar so tri osebnosti, ki so obogatile področja njihovega profesionalnega in družbenega delovanja. Tudi sinova Andraž in Matej Cerar sta uspešna vsak na svojem področju.

»Pogovor o družini mi obudi toliko spominov, čustev ... Marsikaj že skoraj pozabljenega spet privre na dan,« pravi dr. Lilijana Kornhauser Cerar, ki v porodnišnici ljubljanskega UKC-ja vodi oddelek za intenzivno terapijo in nego novorojenčkov. In kako je bilo odraščati ob tako uspešnih starših? »Marsikateri so od mene že zaradi priimka pričakovali več znanja in truda kot od vrstnikov, do mene so bili bolj kritični. Kot pubertetnica sem doživljala nasvete staršev kot vtikanje v samostojnost, z zrelostjo pa je njuno mnenje postalo potrditev in opora mojemu delu. Pogovore z njima vse bolj pogrešam.« Doma se je naučila spoštovanja do učiteljev, predhodnikov in sodelavcev, po očetu je morda prevzela še vztrajnost, po mami pa védenje, da le delo osmisli dan. In da pohvala ali nagrada nista namenjeni »sončenju v slavi«, ampak obveza za še več dela in truda. »Mamino vodilo, da je vsak dan vreden le toliko, kolikor si v njem ustvaril, je tudi moje prepričanje,« doda sogovornica. Čeprav je bila edinka, je starša nista razvajala, že kot majhno deklico sta jo včasih vzela na kakšno skupno službeno pot. Spomni se, kako so v Bolgariji obiskali sirotišnico in sta njene bombone porazdelila med otroke, česar ni sprejela ravno z navdušenjem, zato sta jo zelo okrcala.

Šport in glasba iz roda v rod

Vsi trije so radi smučali na snegu in vodi. Poletne počitnice so uživali na Crvenem vrhu, kjer so skoraj 20 let gradili poletni dom. »Pravzaprav to nikoli niso bile prave počitnice, saj se spomnim kupov knjig in člankov, kasneje pa računalnikov, s katerimi sta si mama in oče 'osmislila' dan. Misel, kako se možgani hitro 'zalenijo' in je zato za uživanje dovolj le dan ali dva počitnic, mi je mama vcepila v podzavest ...« Kot študentka je pri Olimpiji trenirala smučanje na vodi in krajši čas tudi tekmovala, takrat še na Zbiljskem jezeru. Pozimi pa je v klubu Snežinka učila otroke smučanja. Tudi njen mož Igor je strasten športnik – v mladosti je treniral gimnastiko, tekmoval s kasaškimi konji, še vedno smuča na snegu in vodi, skupaj z Lili pa kolesarita. »Ljubezen do športa sva prenesla na sinova. Oba, tako Andraž kot Matej, sta tekmovala v alpskem smučanju in sta učitelja smučanja.« Andraž Cerar je kardiolog s skorajšnjim doktoratom znanosti, njegovi ožji področji dela in raziskovanja pa sta srčno popuščanje in transplantacija. Uživa tudi ob predajanju znanja mlajšim kolegom in študentom medicine. Mlajši Matej pa je diplomirani pravnik z odlično opravljenim pravosodnim izpitom.

Lili in Igor sta se spoznala še v času študija in hitro ugotovila, da sta sorodni duši. »Oče ni skrival, da si je za zeta želel zdravnika. Mamo pa je skrbelo, ker si je Igor želeli oditi v Ameriko za trenerja kasačev, in seveda bi me vzel s seboj. Potem pa je prav ona njegovo pozornost 'preusmerila' v študij na strojni fakulteti, ki ga je ob delu uspešno končal. Kasneje sta ga oba spoštovala in občudovala zaradi mnogih odlik – od potrpežljivosti do pripravljenosti pomagati vedno in vsakomur,« je odkrita sogovornica. Z možem jima je v užitek urejanje vrta, za kar je družina zaporedoma dobila priznanji Olepševalnega društva Rožna dolina. Enakopravna družinska člana sta psa, hiperaktivni Lancelot je star sedem let, Ice pa se bliža že 15. letu in mu že pešajo moči. »Ob njem se spomnim maminih besed, da si tudi starejši kuža zasluži vso pozornost in ljubezen in ga nikoli ne smemo gledati kot nadlogo. Sicer oba zahtevata veliko pozornosti, a njuna zvestoba in ljubezen sta brezmejni in brezpogojni.«

Razen kratkega prebliska, da bi bila meteorologinja, je bila vsa njena mladost prežeta z željo postati otroška zdravnica. Usmerila se je v skrb za prezgodaj rojene otroke, »drobižke«, kot jim ljubkovalno pravi, in na tem področju dosegla izjemne rezultate. Za znanstvenoraziskovalno delo je dr. Lilijana Kornhauser Cerar prejela več uglednih mednarodnih priznanj. Sodelovala je tudi z mednarodno fundacijo Aprica in v okviru le-te je večkrat predavala v ZDA in na Japonskem, povabljena je bila tudi k švedski kraljici Silviji. Leta 2007 je dobila naziv Slovenka leta, leta 2017 je bila izbrana za pridruženo članico Mednarodne akademije za perinatalno medicino.

Glasba prepleta celo življenje družine Kornhauser Cerar. Prof. dr. Pavle Kornhuser je veljal za »najboljšega zdravnika med pianisti in za najboljšega pianista med zdravniki« in je poleg medicine študiral tudi klavir na akademiji za glasbo. Talent je podedoval po mami, ki je bila profesorica klavirja in je živela v Zagrebu. Lili se spomni koncerta »zagrebške« babice Monene ob njenem stotem rojstnem dnevu in tudi tega, kako jo je – s skrajno potrpežljivostjo in ljubeznijo – učila igranja na klavir. Mama Aleksandra je sicer potrpežljivo spremljala Lilijino začetniško »cviljenje« ob igranju violine, a se je menda spraševala, zakaj ima knjižica z notami naslov Mamici v radost. Ob gimnaziji je obiskovala tudi srednjo glasbeno šolo in 12 let igrala violino, toda nikoli ni nastopila v duetu z očetom, kar si je on vedno želel. Dobra pianista sta tudi oba sinova.

Zgledi staršev vlečejo

Iz otroštva se Lili spomni nedeljskih obiskov babice in tete Nete v Škofji Loki, njunega »ajmohta«, slastne potice in tega, kako se je po obveznem sprehodu na bližnji hrib Sten s sestričnami, bratranci in domačimi mucami stiskala na krušni peči. Mama Aleksandra je bila ena od štirih hčera v družini. Njen oče je bil delničar tržaške banke, ki je v gospodarski krizi propadla in jih pahnila v revščino. Sledila je 2. svetovna vojna, ko je strah ob prisilnem delu in mučenju izpodrinil njene sanje ... Po vojni se je zaposlila in se ob delu prebila skozi šolanje ter kot kemičarka postala ena prvih doktoric znanosti pri nas. Dosegla je mednarodni uspeh, toda vse do smrti je ostala topla, razumevajoča ter zanesljiva osebnost, ki vselej in vsem pomaga. Hkrati pa je bila sinonim za strogost do sebe in drugih, še zlasti, kar zadeva delo in odgovornost.

Mama in oče, predana vsak svojemu delu, sta se z leti odtujila in se ločila, ko je Lili imela že svojo družino. Ostala pa sta v lepih odnosih. Mama se je nato poročila z uglednim angleškim znanstvenikom Malcolmom Frazerjem, živela in delala pa sta v Oxfordu. Vsako poletje sta vnuka z njima preživela najmanj en mesec: »Mama je poskrbela za njuno zgodnje zanimanje za znanost, bila sta njena 'preskusna zajčka' za zgodbe iz knjižic Pamet je boljša kot žamet. Obiskovala sta tečaje angleščine, mama in Malcolm sta ju vodila v gledališča, v londonskem Sohu so poslušali muzikale, celo v adrenalinske parke sta ju peljala. Ko sta se odločila, da se preselita v Slovenijo, sta si ustvarila krasen dom na Polici, z njima je bival tudi Andraž s svojo družino. Mama je umrla nekaj let za Malcolmom, stara je bila skoraj 94 let.«

Oče Pavle Kornhauser pa je dočakal 92 let. Kot najstnik je veliko pretrpel v italijanski internaciji, njegov oče je umrl v koncentracijskem taborišču. Po vojni je nadomestil zamujeno šolanje, diplomiral na medicinski fakulteti v Zagrebu in se v Ljubljani specializiral v pediatriji. Poleg uveljavljanja inovacij in humanizacije v pediatriji je vsa leta deloval tudi kot organizator kongresov, publicist pa tudi kot pianist in pobudnik skupine Pro medico. Govoril je sedem jezikov. Srčno se je zavzel za zaščito otrok, ki so jih doma pretepali, v okviru ZSMS je spodbudil gibanje proti trpinčenju otrok. Med prvimi v Evropi je ustanovil oddelek za intenzivno zdravljenje otrok, zaslužen je tudi za izboljšanje kakovosti življenja otrok med hospitalizacijo, če omenimo le drobec njegovega izjemnega dela. Po ločitvi in upokojitvi se je poročil s svojo sodelavko, pediatrinjo Andrejo. »Tako sta imela moja sinova več babic in dedkov, kar je bilo zelo dobro ...« doda Lili.  

»Rdeča nit naše družine je gotovo ljubezen in predanost izbranemu poklicu, pa naj je to poklic zdravnika, ki smo se mu zavezali moj oče, njegova Andreja, jaz, sin Andraž in snaha Vanja, skorajšnja ginekologinja. Ali pa zavezanost znanosti, kar sta živela moja mama in njen drugi mož Malcolm, ali pa Matejeva predanost poklicu pravnika in predanost skorajšnje snahe Nine poklicu ekonomistke. In rdeča nit je tudi navezanost na družino. Pomembna sta tudi spoštovanje in hvaležnost do predhodnikov, ki so nam dali v temelje znanje in možnosti za varno, preskrbljeno življenje.«

Igor je že upokojen, a je ostal aktiven kot oblikovalec publikacij. Lili pa še vedno dela »na polno«, zato še ne zna in ne more biti »babica iz pravljice«. Zato pa je vsakič, ko se srečajo s petletno Zarjo in dveletnim Matijo, »toliko novega«. Verjame, da se bodo z njima družinske vrednote in tradicija prenašale naprej: »Kot je v knjigi Poti in srečanja napisala moja mama: Nobena pot k sreči ni brez trnja, a je vsaka prava, če jo občutiš kot svojo. In je vsak dan lahko srečen, če ga srečnega narediš.«

Lidija Jež, foto: osebni arhiv družine Kornhauser 


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media