Ne podleči strahu in ne izgubiti upanja

Prosti čas | feb. '21

Prof. dr. Janko Kos

Akademik prof. dr. Janko Kos je literarni zgodovinar in teoretik, komparativist, kritik, avtor številnih knjig in učbenikov, iz katerih so se generacije učile svetovno in slovensko književnost, analizirale Prešerna, Cankarja in številne druge literate ter prebirale uvode iz znamenite zbirke Sto romanov. Zaradi ukrepov za preprečevanje okužb se z akademikom, ki bo v začetku marca praznoval 90. rojstni dan, nisva mogla srečati v živo, sva se pa o njegovem bogatem opusu in življenju pogovorila na daljavo.

Prof. dr. Janko Kos je bil dvakrat predstojnik Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani, leta 1983 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, nekaj let je bil predstojnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, kasneje tudi urednik Literarnega leksikona in predsednik uredniškega odbora Enciklopedije Slovenije. Je član programskega sveta RTV Slovenija in Zbora za republiko. Privilegij dolgega življenja sta njegovi memoarski knjigi Umetniki in meščani ter Ideologi in oporečniki, v katerih je razkril okruške iz svojega življenja in zanimive podrobnosti iz sveta njegovih sodobnikov, med katerimi spoznavamo Primoža Kozaka, Tarasa Kermavnerja, Cirila Zlobca, bratranca Daneta Zajca, Dominika Smoleta, kolega z oddelka za primerjalno književnost dr. Antona Ocvirka in dr. Dušana Pirjevca pa Jožeta Pučnika in številne druge. Leta 2001 je prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo, najvišjo državno nagrado za področje znanosti.

Njegov oče Tine Kos je bil akademski kipar, mama Katja učiteljica do poroke, po rojstvu treh sinov je ostala doma. Živeli so v Ljubljani v vili za Bežigradom, za katero je oče sam izrisal načrt in mu pridružil razmeroma velik atelje z velikim oknom in primerno osvetljavo. Obiskovali so ga številni likovni umetniki, tudi literarni znanci in prijatelji ter takrat osrednji slovenski filozof France Veber, ki so mlademu Janku vzbudili zanimanje za literaturo in umetnost. »Naša družina je bila umetniško-malomeščanska, nastala je iz dveh rodovin – materine katoliške in očetove svobodomiselne, kar me je zaznamovalo za vse življenje,« je večkrat razkril.

»Kot prvošolca so me poslali na vadnico (osnovno šolo v okviru učiteljišča) v središču mesta, ki je veljala za nekaj boljšega. To pa zato, ker sem bil bolj kot k realnim stvarem, ki so koristne in uporabne, nagnjen k domišljijskim sanjarijam, ki spodbujajo voljo do branja in pisanja.« Razume se, da je bil odličnjak. Prav tako v klasični gimnaziji, kjer je maturiral leta 1950. Tako kot drugi dijaki je razčlenjeval, kdo je kdo od profesorjev po svetovnem nazoru, bodisi katoliški bodisi komunistični, toda ne glede na svoje katoliško prepričanje je med svoje najboljše profesorje umestil akademsko slikarko Alenko Gerlovič. »Prava partijka in po svojem prepričanju marksistka je bila v svojih pogledih na slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo vse kaj drugega od tega, kar bi morala biti po 'estetski' doktrini takratnega marksizma-leninizma. Poučeno in komaj prikrito navdušeno je govorila o moderni umetnosti od kubizma naprej, o Picassu in Braqueu, Kandinskem in Maleviču ... Bila je izjemno pogumna z zagovorom moderne umetnosti, in to v času, ko nam slovenisti niso v šoli povedali še ničesar o moderni evropski literaturi,« piše v knjigi Umetniki in meščani. Še vedno je veljalo za dekadentno vse, kar je prihajalo z Zahoda. »Celo Ravelov Bolero je bil preveč dekadentna glasba, a za gimnazijce najbolj priljubljena stvar, ki bi jo želeli poslušati še pa še. Klasična gimnazija je bila v prvih povojnih letih pod hudim političnim pritiskom, ki se je od časa do časa stopnjeval v policijske posege,« piše Kos in nadaljuje: »Politična oblast je videla v tej stari šoli nevarno gnezdo 'reakcionarnih', meščansko 'liberalnih', predvsem pa katoliško 'klerikalnih' sil.« Novo pa je bilo to, da so v šolskem letu 1946/47 uresničili enakost spolov v skupni šoli, fantje in dekleta so bili prvič v istih razredih. »Toda v prvih povojnih letih, ko se je splošna kultura skrčila na obrazce marksizma, socialistične moralke in estetike, smo mladi iskali nekaj boljšega.« Po dolgem razmišljanju se je odločil za študij svetovne književnosti. »To leto je bilo zame prelomno, pa ne samo na zunanji šolski ravni, ampak kot prehod v novo življenje, ki je bilo skoraj odraslo. V tem času sem našel strast do pisanja. Zaobljubil sem se pisanju o literaturi. Pri tem sem ostal za zmeraj.«

Mladi oporečnik

Kosova študentska leta so bila burna, živel je dvojno življenje. Študij je tekel gladko. Toda rojevalo se je kulturno oporečništvo, ki se je kazalo v reviji Besede (leta 1950). »Jaz pa sem bil eden njenih glavnih esejistov in kritikov, čez čas tudi sourednik.« Seveda je »sesul« nekatere pisatelje, predstavnike socialističnega realizma, med njimi Miška Kranjca, Miro Puc (kasneje poročeno Mihelič) ... Nakopal si je veliko zamer. »Učinek mojega pisanja v tistem času je bil zaradi političnih odzivov večji ali pa se je vsaj zdelo, da je. Iz sveta umetnikov in meščanov sem bil že na poti v svet ideologov in oporečnikov.« Tudi partija je ocenila, da je očitno prestopil v krog »oporečnikov«, kasneje zbranih okoli Revije 57, Odra 57 in Perspektiv, »ki naj bi z nastajajočim orisom filozofije presegali uradno miselnost o socializmu. Oblikovale so se ideje, kako ga izboljšati, morda spremeniti ali celo – prav na koncu – odpraviti,« je zapisal Kos. Sledilo je nekaj zaslišanj, spopadov s takratnim vodilnim partijskim ideologom Borisom Ziherlom, opazil je, da mu sledijo na avtobusu, a kaj hujšega se ne njemu ne mlademu krogu oporečnikov vendarle ni zgodilo. Razen Jožetu Pučniku, ki so ga zaprli kar dvakrat in je bil poglavitna žrtev iz tega kroga, do drugih aretacij ni prišlo. Reviji in gledališče pa so ukinili.

Prestižnih služb si po diplomi ni mogel obetati. »Želel bi biti vsaj knjižničar.« Prvo honorarno zaposlitev pri Državni založbi Slovenije mu je pomagal najti njegov profesor Ocvirk. Leta 1959 se je zaposlil kot dramaturg v Mestnem lutkovnem gledališču (zdaj Lutkovno gledališče Ljubljana). »Trajala je do leta 1963. Bila je prijetna in niti malo nezanimiva.« Drugi del življenja pa je posvečal pisanju, literarnim kritikam, esejem, morda že znanosti. »Leto 1964 je bilo zame v marsičem prelomno. Po nekaj letih, ko sem si prizadeval biti koristen del kritične generacije in s tem duhovno-kulturne skupnosti, pomembne za slovensko kulturo in tudi za politično življenje, sem končno postal bolj ali manj samostojno bitje, prost zunanjih, tudi ideoloških vezi.«

Brez literature ne gre

»Kdor se izmika ideologiji in hoče služiti 'čisti' znanosti, umetnosti in filozofiji, nima čemu oporekati. Ker je v posesti brezpogojne resnice. Takšni resnici sem se torej moral posvetiti po letu 1964,« je zapisal v knjigi Ideologi in oporečniki. Že od leta 1963 je bil profesor filozofije in slovenščine na viški gimnaziji v Ljubljani, leta 1969 je doktoriral in kmalu je bil imenovan za profesorja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo FF v Ljubljani, leta 1976 je prvič postal predstojnik oddelka. Verjel je, da se bo Slovenija izkopala iz polstoletne odrevenelosti. »S to vero sem že od konca osemdesetih let pod raznimi ministrstvi bil član mnogih komisij, odborov in svetov na znanstvenem, izobraževalnem in prosvetnem področju, z drugimi sem si prizadeval, da bi se stanje izboljšalo ... Najbolj živo se me je dotaknilo po letu 2004 sodelovanje v Zboru za republiko, ki je nastal prav zato, da bi skrbel za Pučnikovo dediščino, shranjeno v vrednotah slovenske osamosvojitve,« je zapisal v že omenjeni knjigi.

Dr. Janko Kos je še vedno aktiven. Skupaj z Mitjo Čandrom, Špelo Pavlič in Alešem Štegrom je zasnoval zbirko 25 vrhunskih romanov in zbirk novel, založba Beletrina jih bo vsako leto izdala po pet. Večinoma gre za nove prevode in dela, ki so bila prevedena že zelo dolgo nazaj. Izbrani romani in novele so zelo različni, od zelo resnih in zahtevnih del do realističnih, humornih in nekoliko žgečkljivih. Zbirko bodo spremljale spremne besede sodobnih literarnih izvedencev in izvedenk, kar je v kriznih časih izredno pogumno založniško dejanje, sodelovanje dr. Kosa pa gotovo neprecenljivo.

Ker smo tik pred Prešernovim praznikom, povzemamo njegovo pomenljivo misel o tem, zakaj naj se Slovenci v hudih časih zatečemo k Prešernu: »Ko se Slovenci znajdemo v težavah, kakršna je zdaj velika epidemija in kot bo prihodnja socialna kriza, se moramo zateči k Prešernu, ki je s svojim življenjem in delom pokazal, kako je treba vzdržati in ustvarjati v še tako težkih, poedincu in skupnosti nenaklonjenih časih. V življenju je videl dvoje poglavitnih vzgibov – strah in up, in to dvoje je zdaj del našega življenja. Prešeren nas uči, da ne smemo podleči strahu in ne izgubiti upanja.«

Neva Brun, fotografija: Borut Krajnc


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media