Godcem je gledal pod prste

Prosti čas | feb. '21

Dobre stare viže

Jože Bohorč

V svet glasbe je prišel še kot otrok z igranjem na orglice, pri trinajstih letih pa je s staro diatonično harmoniko zaigral na prvi svatbi. Tedaj je Jožeta Bohorča v Bukovje na Kozjanskem k sebi vzel oče, denar za prvo harmoniko si je prislužil sam. »Imel sem težko življenje, bil sem rejenček, a trgoval sem z zajci, ovcami, prodal sem smuči in leseno kolo, dodal prihranke od birme in si kupil harmoniko. Takrat še niso bile tako drage, kot so danes,« se nasmeji godec, ki živi v Šentjurju pri Celju.

Na prvo harmoniko se je kmalu naučil za silo igrati in kot mladi godec je že šel na kakšno praznovanje kolin, rojstnih dni in godovanj. Ko si je spet prihranil nekaj cekinčkov, je harmoniko prodal, nekaj dodal in si kupil boljšo. Čez čas pa je od Lojzeta Slaka kupil prvo novo harmoniko, prinesel mu jo je iz Avstrije. Postala sta tudi tesna prijatelja in Lojze je bil celo poročna priča Jožetovi ženi Mojci, Jože pa je igral na praznovanju Lojzetovega sedemdesetega rojstnega dneva.

Kot mladostnik je hodil na nastope drugih starejših godcev, jim med igranjem gledal pod prste in se od njih učil igrati stare koračnice, tudi češke in avstrijske. Na porokah je sprva igral sam ali s svojim triom, kasneje pa tudi s svojim ansamblom. 

Ustvaril si je slog igranja, čez čas pa se je tudi sam lotil skladanja in na njegovi zgoščenki Mamini spomini je bilo ob dveh ljudskih kar osem njegovih skladb. »Svoje viže sem začel ustvarjati sorazmerno pozno, šele po letu 1995, ko so ljudje pokazali večje zanimanje za igranje v moji skupini. A nova skladba navadno nastane, kadar sem sam, ko me nihče ne moti, večkrat tudi ponoči. Ob dobri zamisli se kar prebudim in ne morem več zaspati. Kdaj pa kdaj pride glasbeni namig tudi ob kozarčku rujnega,« pove in doda, da šteje med svoje uspešnice vse tiste skladbe, ki so bile pri občinstvu lepo sprejete, od že starejših in od prej poznanih, kot sta Drvarska koračnica in Snežni valček, do svojih lastnih skladb Beli venček in Zaljubljeno dekle.

Prijatelj Lojze Slak

»Z Lojzetom Slakom sva bila stara prijatelja in sva imela redne stike. Moram reči, da je bil prav Lojzetov ansambel moj prvi pravi vzor. Njegovo igranje sem spremljal od leta 1964 in vedno sem najraje igral prav njegove skladbe. Ko sem pa še sam kdaj zložil kakšno, je Lojze dejal, da sem to in to malce po njegovo naredil. Bodi tiho, sem mu rekel, toliko let te že poslušam, da ne gre drugače.«

Kaj pa je bilo včasih drugače pri igranju domače glasbe, kot je danes? »Veliko bolje je bilo in tudi bolj preprosto. Ko smo igrali na ohcetih, so ljudje zapeli z nami, sodelovali, danes pa bi naročniki radi imeli kar vse – od zabavne glasbe do nenehnega humorja. Odločil sem se, da popevk ne bom igral, kdor me želi, me dobi takšnega, kot sem. S harmoniko in z domačo glasbo,« pove.

Priljubljenost ansambla je zrasla predvsem z igranjem na svatbah, po širši domovini pa so postali znani, ko so leta 1996 izdali kaseto Štajerska ohcet. Na njej so bile koračnice, polke in valčki. Na drugi kaseti so tudi zapeli, na tretji pa so bili že tudi njegova glasba in prirejena ljudska besedila, da so se bolje rimala. Nastopali so tudi v televizijskih oddajah Po domače in radijskih Četrtkovih večerih.                                            

Na tekmovanju Zlata harmonika Ljubečne je Jože Bohorč za svoje igranje prejel prestižno plaketo Avgusta Stanka, skupaj s še nekaterimi zmagovalci pa se je udeležil podobnega harmonikarskega tekmovanja v Saurisu v Italiji in prejel pokal in diplomo za najbolj ubrano igranje na diatonično harmoniko. Leta 2004 so ga na prireditvi Slovenki slavček razglasili za častnega godca. Na tujem je večkrat nastopal, Nemčijo je s triom prečesal po dolgem in počez.

Festivali narodno-zabavne glasbe danes mladim veliko pomenijo, lahko se predstavijo širšemu občinstvu, zrastejo jim možnosti za različna igranja, ker jih ljudje bolje poznajo. Jože Bohorč pa ni na festivalih narodno-zabavne glasbe nikdar nastopal. Ko je bil še mlad, je imel nastopov več kot dovolj, ko je postal starejši, pa ga ni več mikalo. »Saj je mladih ansamblov že tako več kot dovolj,« razloži.  

»Tudi danes še vedno kdaj pa kdaj slišim kakšno starinsko ljudsko vižo. Takoj si jo zapomnim, potem pa jo obdelam, da dobi pravi glasbeni zven. Pa tudi lastne skladbe bom še ustvarjal. Ne veliko, pa vendarle še,« zaključi Jože Bohorč.

Besedilo in fotografija: Drago Vovk


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media