Luč na gavge tržiških šuštarjev

Prosti čas | feb. '21

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Vabljeni na ogled razstave Tržiški šuštarji (foto: Luka Markež)

Tržiški čevljarji, ki jim starejši še danes rečejo šuštarji, pomembno zaznamujejo identiteto Tržiča. Bili so cehovsko organizirani, razcvet so doživeli v sredini 19. stoletja, v 20. stoletju pa je njihov sloves v svet ponesla tovarna Peko.

Tržič, ki je bil leta 1492 povzdignjen v trg, le nekaj mesecev potem, ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko, je bil znan po številnih rokodelcih – zlasti kovačih, usnjarjih, tkalcih, modrotiskarjih in nogavičarjih. Najbolj pa so znani tržiški čevljarji, ki so obutev že sredi 19. stoletja v svojih berštatih, kot so rekli čevljarskim delavnicam, izdelovali serijsko – prodajali so jo na Kranjskem, Štajerskem in drugje.

V berštatu ni manjkalo kopit in številnega čevljarskega orodja, kot so šila, klinčarji, gladilniki, kladiva, kneftre …, brez katerega ni bilo mogoče izdelati obuval. Do elektrifikacije in električnih svetil v čevljarski delavnici ni manjkala luč, ki je čevljarjem omogočala, da so delali pred jutranjim svitom in v večernem mraku. Posebno čevljarsko luč, imenovano luč na gavge, ki predstavlja edinstven primerek na Slovenskem, hrani Tržiški muzej. Mogoče si jo je ogledati na stalni razstavi in virtualnem sprehodu po razstavi Tržiški šuštarji, ki razkriva zanimivosti iz nekdanjega življenja in dela tržiških čevljarjev.

Čevljarska luč (foto: Milan Malovrh)

Po izročilu so čevljarji od sv. Mihaela, 29. septembra, do sv. Gregorja, 12. marca, ko je bil dan kratek, zjutraj in zvečer delali ob luči. Svetlobo, ki jo je dajala sveča in pozneje petrolejka, so s pomočjo krogel usmerili tja, kjer so jo najbolj potrebovali – v naročje, kjer so izdelovali obutev. Na kvadratno desko so pritrdili štirioglat okvir – gavge, nanj pa z usnjenimi paščki pritrdili steklene krogle, ki so jih napolnili s prekuhano vodo. Na sredini stojala je prvotno stala sveča, pozneje petrolejka, in skozi steklene krogle, napolnjene z vodo, usmerjala močnejšo svetlobo v čevljarjevo naročje. Z usnjenimi paščki so usmerjali snop svetlobe, pomembni pa sta bili tudi velikost steklene krogle, in kot se je ohranilo v ustnem izročilu, starost vode v njej. Največja steklena krogla je pripadala mojstru, pomočnikom pa manjše. Če je smel tudi vajenec sedeti za mizo pred svojo stekleno kroglo, mu naj ne bi več veliko manjkalo do napredovanja med pomočnike. V ustnem izročilu se je ohranilo, da naj bi boljšo svetlobo dobili, če so v steklene krogle nalili špirit. 

INFORMACIJE

Tržiški muzej

Muzejska ulica 11, Tržič

www.trziski-muzej.si

e-naslov: trziski.muzej@guest.arnes.si

tel. št.: 04/531-55-00 

Bojan Knific


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media