LITERARNE STRANI

Prosti čas | feb. '21

Reka življenja

Teče mi, teče reka življenja,

teče, teče, nič ne reče, nič ne vpraša,

samo telo za letom odnaša.

Teče mi, teče reka življenja.

Da mogel tok njen bi spremeniti,

ga ustaviti, umiriti,

a ona tega ne pusti,

samo drvi in vedno bolj se ji mudi.

Teče mi, teče …

Njen tok močan je neizprosen,

ne dovoli, da bi na to, kar sem ustvaril,

bil ponosen,

mi vzela je najlepša leta,

kot da želi, da pesem njena bi bila

čim prej izpeta.

Teče mi, teče …

Zajedla s svojo strugo se mi je globoko

v življenje, po njej odnesla mi

vedrino in veselje,

a za sabo pušča bolečino in trpljenje.

Teče mi, teče …

Vem, da nekoč prišel bo dan,

ko me odnesla v svojo bo globino,

tja v večni mir, temo in tišino,

kjer ne bo več slišati valov njenih bobnenja,

tam ustavil se tok bo reke življenja.

Odtekla in iztekla se bo reka

mojega življenja.

Karel Rozman

Voščilo

Hiša št. 53 stoji sredi vasi. Mrka in pusta dovoli, da teče življenje mimo nje. Ima vse, kar imajo druge, in prav ta kombinacija vsega jo dela čudno. Okna zastirajo povešene naoknice, nekoč prebarvane v zeleno, sive lise pa je pobarval čas. Z ograje na balkonu bo zdaj zdaj odpadla kakšna deščica. Vhodna vrata skoraj ne zaslužijo tega imena. Črvive deske tu in tam prekrivajo letvice in deščice, vsaka z drugim odtenkom rjave barve. Človek bi rekel, da je pročelje hiše nema priča brezbrižnosti gospodarja, če le ne bi bilo na balkonu tistih petih bršljank, ki zanje ne moreš reči, ali bodo šele zacvetele ali so že odcvetele.

Lojzeta to ne moti. On se zaradi stvari sploh ne pusti motiti, ko pa gre za ljudi ... No, to je že druga zgodba.

Že dolgo je tega, odkar ga je obšlo prepričanje, da se svet vrti drugače, kot misli večina, in od takrat se je zanj življenje ustavilo. V njem ni več dogodkov. Samo brezplodne misli, s katerimi plete štreno spominov, polno nekih čudnih vozlov. Prvega so morda zategnile že vile rojenice. Nekateri pravijo, da se je začelo z mamo, ki ni poznala meje med ljubeznijo in dolžnostjo. On krivi psihiatre, da ne loči med vzrokom in posledico.

Danes, ko je prav poseben dan, pa ne loči niti med radostjo in bolestjo, danes je pomešal še jezo in hvaležnost. Danes je res čuden dan. Čuden za znoret. Zjutraj ni še nič kazalo na to, po kosilu, ko je utrujen od dolgega časa in apatičen od brezdelja ležal na kavču, pa je udarilo. Iz radia so prihajali zvoki, ki jim ni sledil, dokler se niso številke in imena sestavili v neko čudno kombinacijo, da ni vedel, ali prihajajo po radijskih valovih ali so vzniknile iz sanj, ker je morda za trenutek zadremal: ime, številka, ime vasi, vse se je ujemalo. Saj to ni res!

Potem še tile angeli, ki so sledili tisti neverjetni kombinaciji.

Angeli živijo, v vsako dušo tiho pridejo

Ali je mogoče, da je na svetu še en Lojze, ki ima danes šestdeset let in prijateljico Karmelo? Bivšo prijateljico – bi bilo bolj prav, toda ne, voščilo se je končalo s »prijateljica Karmela«, nobena bivša ni bila omenjena. Lojze iz Sela! Saj je bilo rečeno iz Sela? Ali morda iz Sel, kajti to morda pomeni drugo vas? Toliko mu je še deloval spomin na slovnico in sklone. Sela, Selo ... pa saj tako ali tako ni na stotine teh vasi in nobena od njih ni velika in tudi Karmel je v vsej Sloveniji morda deset ali pa niti ne, torej so angeli namenjeni prav njemu. Za znoret!

Seže po cigareti, iz navade. Roke se mu tresejo. Vžigalnik se mu kar nekaj časa valja po dlani, preden se pojavi plamen, ki nato dolgo išče stik s cigareto. Končno! Povleče dim globoko vase, ga zadrži, kot bi hotel ustaviti čas ... pa morda angele in spomine. Glava je še vedno polna nejasnih misli in nejevere. Stopi na balkon. To je treba predihati na svežem zraku.

Angeli živijo ...

Bila je kot angel, ko je v beli obleki prišla na ples, ki ga nista nikoli odplesala, a vendar je od takrat naprej prihajala v njegovo življenje včasih samo bežno kot po naključju, kdaj pa kdaj se je ustavila za besedo, dve.

Potem se je zgodil silvestrski poljub, še preden ga je Alfi Nipič naredil popularnega.

Z novim letom je prišlo novo upanje. Ne samo zaradi poljuba. Tudi zaradi sprehodov po zasneženem gozdu s škripanjem snega pod nogami, kjer sta na zaplatah pod smrekami iskala telohe in kasneje na razmočenih travnikih nabirala prve zvončke. A preden so zacvetele vijolice, je prišel še nekdo drug.

Danes pa tile angeli.

Da bi se mu uresničile vse skrite želje, je napisala in mu poslala angele v eter.

Ona, ki je njegove želje pripeljala čez prag bolečine, mu zdaj želi, da se te iste želje uresničijo. Se mu posmehuje? Ali pa morda vsa ta leta ni nehala misliti nanj in mu z angeli pošilja tudi upanje. Upanje na kaj? Na depresivno umiranje na obroke v dvoje?

Kje je skrivala angele vsa ta dolga leta? Zakaj se ni spomnila nanje takrat, ko bi še lahko poletel na njihovih krilih?

V glavi je nastala tako čudna zmeda. Ti angeli so bili prehud šok za njegovo otopelo srce. Občutja, zakrknjena od bolečine in potuhnjena v brezupu, so vrela, kipela, norela, se mešala, da ni vedel, ali je vesel, žalosten, zasmehovan, jezen, užaloščen, počaščen.

Ja, danes je res nemogoč dan, dan, ko gredo misli svojo čudno pot, ko so še angeli zgrešili svoj namen, ko ni nič več kot včeraj, ko bo jutri spet vse drugače. Ja, danes je dan, kot ga še ni bilo! Ne zaradi šestih križev. Zanje ne bi dal petih grošev!

Spet se je ulegel na posteljo in gledal v strop. Če bi lahko nanj projiciral svoja občutja, bi se tam gori izrisal en velik labirint.

Ne bo šlo. Leže že ne. Vstane. Tudi stoje ne gre. Sploh ne gre na noben način in tudi ne bo šlo, dokler ne steče nekaj po grlu. Pa ne voda! Nekaj konkretnega, česar se že dolgo ni dotaknil. Kako dolgo že? Pet, sedem, deset let?

Napoti se v edino gostilno v vasi. Korak je nenadoma hiter. Ja, zdaj pa gre. Še kako gre. Hudičevo hitro gre tja, kamor ni treba.

Toda nazaj ni šlo. Na noben način, dokler ni zatulila sirena. Potem je šlo. S silo.

Čez čas, ko se je prebudil že napol trezen, mu na policiji ni nihče verjel, da so v njegovo dušo prišli angeli. N. Š.

Zakaj

Zakaj, neznanka nema,

pritihotapila si se v moj svet?

Zahrbtno nosiš s sabo

dan za dnem

košaro mi zelišč neznanih,

ki dušo mi zastrupljajo

v spomin na življenje,

ki bilo ni trpljenje,

bilo je napak prepolno,

da v dušo mi zdaj bolno

prinašajo le želje za nazaj.

Da svet drugačen bi živela,

v spominih lepih ostarela,

bi svoje srečala ljudi,

jim videla v očeh nasmeh,

ko rekli bi – saj to si ti!

Daniela Nebec

Virus

Prišel med nas je morilec tihi,

da zredčil bi,

ker preveč bolnih in lačnih je ljudi.

Ne vidiš ga, se potuhne

in epidemija izbruhne.

Ne veš, kje ne kdaj – virus Ko-19,

kar more, čisti, ne izbira,

objame in pobira.

Po vsem svetu plazi se okrog,

ne rabi dovoljenja meje za prestop.

Boriti moraš se, da te ne vzame,

skrij se v hišo, zakleni vrata,

da gre mimo ta navlaka!

Dora Čehovin Jež

Neznana pot

Večer je.

Veter počasi pihlja.

Noč postaja temna

in luna nebu treplja:

govorila bi rada z menoj,

zakaj, ne vem.

Pravi, da me pozna,

ve za moje skrbi,

zato z mano želi govoriti.

Pravi:

»Nekaj se mora zgoditi!«

Pa je izginila luna.

Veter je utihnil.

Ugašajo zvezde;

vedno manj jih je.

Nočno tišino prekine let ptice.

Nebo postane temnejše.

Na njem je le ena zvezda,

ki kliče:

»Ko si prišel na svet,

sem zažarela,

zasvetila tebi na pot,

te spremljala vsepovsod,

a ti tega nisi vedel,

bil si na zemlji gospod.

Sedaj je čas,

da prideš k meni,

z očmi ne treni;

slovo od svojcev

vzemi

in se me okleni,

da te popeljem

v svet,

ki zate bo nov!«

Martin Pustatičnik

 

Pogled skozi okno

Sivina povsod in gosta megla,

veter vrtinči listje,

le nekaj ptic preletava nebo.

Tišina povsod …

Samota, tihota

te spremljata povsod.

Misli se poigravajo in premlevajo spomine,

lepe, boleče, radostne in žalostne …

Življenje je kot neizpeta pesem,

življenje je čas od začetka do konca.

Marija Krajnc

Zadnji dan v letu

Gledam skozi okno

zadnjega večera v letu.

Po nebu plešejo zvezdice,

nekje se sliši petje veselih ljudi,

ki pozabili so vsaj nocoj

na svoje skrbi.

Še en konec leta je

v nizu mojega življenja,

kjer bilo je vsega,

solz in smeha, lepih dni

in tudi trpljenja.

Sedaj je čas, da spomine

vzamem iz skritega kotička srca,

ko je še mladostna kri v nas vrela

in bilo je vse lepo,

tako vsaj nam se je zdelo.

Zdaj mirno grem naprej,

ker upanje obstaja,

da nekaj je še dobrega ostalo,

kot so narava in lepote maja.

Olga Andjelković

Valvazorska (rezerva)

Prelep ta gorski svet,

pod Stolom je Valvazorjev dom odet,

na lepem kraju pod goro,

kjer mir, tišina sta doma.

Povsod poti tod peljejo,

navkreber in navzgor,

pa tud' na desno stran.

Kjer svet je z rož'cami postlan.

Če pa pogledaš v skale,

ki so v soncu obsijane,

planike lepe tam cvete,

ves gorski svet krase.

Pa to je raj,

kdor hodil je le tod,

pride še kdaj,

da vidi ta prelepi kraj.

Sonce, ko zahajat gre,

se dan prevesi v noč,

na nebu zvezde zažare,

v dolini lučke zablešče.

Anton Noč


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media