Cigararice so bile zelo zaželene neveste 

Zgodbe | feb. '21

Imeli smo tovarne

Kip cigararice Dušana Tršarja stoji poleg današnje upravne enote.

Drava, Emona, kultni Filter 57, Boss, West, Gauloises … je le nekaj znamk cigaret, ki so desetletja dolgo prihajale iz Tobačne tovarne Ljubljana. Na nekdanji gospodarski ponos prestolnice spominja ogromna prvotna poslovna stavba ob Tržaški cesti, ki je bila zgrajena leta 1873 in je danes kulturni spomenik lokalnega pomena. 

V novejši poslovni stavbi je Upravna enota Ljubljana. Tam, kjer so bile prvotno kopalnice, nato menza in na koncu arhiv, pa je Kulturni center Tobačna 001. V njem sta Galerija 001, v kateri predstavljajo dela sodobnih umetnikov, ter Tobačni muzej, ki so ga ob 140. obletnici tovarne preuredili in ga predali v upravljanje Mestnemu muzeju in galerijam Ljubljana (MGML).

Od nekdanje Tobačne sta v Ljubljani ostala dva oddelka v lasti Imperial Brands PLC s sedežem v Bristolu, ki je leta 2002 kupil nemško Reemtsmo, tedanjo lastnico Tobačne, in nato leta 2004 ukinil proizvodnjo cigaret. To sta Tobačna grosist, ki je bil sicer ustanovljen že leta 1991 kot samostojno podjetje v lasti krovne Tobačne Ljubljana in je eden največjih veletrgovcev in distributerjev v Sloveniji, ter Tobačna 3DVA, ustanovljen leta 1997 z lastno mrežo prodajnih mest. Žal njihove trafike v zadnjih letih zaradi spremenjenih nakupovalnih navad prebivalstva pospešeno zapirajo.

Začetek v Cukrarni

Leta 1871 so začeli po velikem požaru v tedanji Cukrarni namesto sladkorja izdelovati cigare, znamenite viržinke, ki so ime dobile po ameriškem virginijskem tobaku, ustanoviteljica tovarne pa je bila Centralna direktiva tobačnih tovarn na Dunaju. Ko je Cukrarna dve leti kasneje ponovno pogorela, je padla odločitev o gradnji nove tovarne na vogalu današnje Bleiweisove in Tržaške ceste. Razlog za gradnjo je bil tudi ta, da je z izgradnjo južne železnice brez dela ostalo ogromno ljudi, ki so se prej preživljali s furmanstvom. Nova sodobna tovarna je postala že leta 1874 nosilec industrijske miselnosti v Ljubljani in okolici. Imela je svoj vrtec, knjižnico in gasilsko enoto.

Viržinke, ki naj bi jih kadil celo cesar Franc Jožef I., so izdelovali kar 70 let, vse do leta 1947. Izdelava je bila ročna, za to delo so bile zaradi spretnosti in natančnosti zaželene ženske, ki so jim pravili cigararice ali »tobakarice«. Pa še precej cenejša delovna sila so bile, a kljub temu so bile njihove plače precej višje od drugih. Številne ženske so dobile zaposlitev, svoj denar in samostojnost. V mnogih zapisih je mogoče zaslediti, da so bile delavke v Tobačni tovarni čedne, urejene in samostojne, z dobrimi plačami, letnim dopustom in celo pokojnino, kar so si vse izborile v naslednjih letih. In zato so bile med mladimi moškimi zelo zaželene. 

V tovarni so izdelovali še žvečilni tobak, tobak za pipe in nosljanec ali »šnof tobak«, ki so ga uporabljali tudi za prečiščevanje zamašenih dihalnih poti, a je izdelava cigaret (prvo so izdelali že leta 1877) vse potisnila v ozadje. Leta 1893 je bilo v tovarni zaposlenih največ ljudi v njeni zgodovini – 2477, med njimi je bilo kar 80 odstotkov žensk. Za primerjavo povejmo, da je Ljubljana tedaj štela okoli 35 tisoč prebivalcev, Tobačna pa je bila tretja največja proizvajalka cigaret v avstrijskem delu nekdanje avstro-ogrske monarhije. Med prvo svetovno vojno so del tovarne preuredili v bolnišnico za ranjene vojake s soške fronte, delavke pa so postale bolničarke. V času kraljevine SHS je Tobačna prišla pod upravo v Beogradu in zanjo večjega zanimanja država ni kazala, ob okupaciji Ljubljane leta 1941 pa so jo zasedli Italijani in nekaj novejših strojev celo odpeljali v Italijo. Po osvoboditvi je bila razglašena za podjetje splošnega državnega pomena.

Kultni Filter 57

Kultne cigarete Filter 57

Po vojni so začeli izdelovati cigarete znamke Emona, ki so bile namenjene predvsem za izvoz, sicer pa so tedanje jugoslovanske tobačne tovarne svoje cigarete poimenovale kar po rekah, in tako smo kadili cigarete znamk Drava, Morava, Zeta, Ibar, Drina … Preboj Tobačne tovarne Ljubljana se je zgodil leta 1957, ko je na trg poslala cigarete Filter 57, ki so bile prve filter cigarete v državi, hkrati pa so v Ljubljani prvi kupili stroj za spajanje cigaret s filtrom. Filter 57 so bile kultne jugoslovanske cigarete, ki so zaznamovale celotne generacije. Kot se spominjajo nekdanji zaposleni, je bilo povpraševanje po teh cigaretah tolikšno, da v tovarni niso zmogli zadostiti povpraševanju, zato so delali v treh izmenah, ob sobotah pa so na pomoč v proizvodnjo priskočili še delavci iz pisarn. »Delala sem v popoldanski izmeni in ob pol šestih, ko je bil odmor, zaradi hrupa nisem nič slišala. Bila sem neskončno žejna, moje noge so bile ob desetih zatekle in takrat sem šele zares videla, kako težko delo opravljajo naše delavke,« se je v jubilejnem tovarniškem glasilu Herman ob 130. obletnici Tobačne tovarne spominjala Metka Simonič, tedanja direktorica za kadrovsko in pravno področje. Zaradi te njene izkušnje so imele poslej delavke v proizvodnji vedno na razpolago čaj ter zaradi hrupa zaščitne čepke za ušesa.

V času Jugoslavije se je v podjetju zgodilo več tehnoloških in naložbenih ciklov, leta 1980 je začela obratovati nova proizvodna hala. V drugi polovici 20. stoletja je bilo v Tobačni zaposlenih okoli 2000 ljudi in je veljala za eno najuspešnejših slovenskih podjetij, v njej je bilo izjemno razvito sindikalno in kulturno ter športno življenje, bili so sponzorji množice odmevnih prireditev in kulturnih dogodkov. Leta 1987 so začeli izdelovati cigarete v trdem pakiranju, prve so bile cigarete znamke Boss box. Na predvečer osamosvojitve leta 1990 se je Tobačna tovarna Ljubljana preimenovala v Tobačno Ljubljana.

Večina zaposlenih so bile ženske (foto hrani MGML)

Osamosvojitev Slovenije je tudi za Tobačno pomenila izgubo jugoslovanskega trga, slovenski trg pa so preplavile cigarete mednarodno uveljavljenih znamk. To je bilo tudi obdobje, ko so se po vsem svetu začela močna protikadilska gibanja.

Leta 1991 je Tobačna Ljubljana postala prvo slovensko podjetje, ki ga je država prodala tujcem, večinska lastnika sta postala Reemtsma iz Hamburga in Seita iz Pariza, isto leto pa so v čast osamosvojitve države na trg poslali cigarete Extra '91. Rezultat lastninskih sprememb je bila med drugim uvedba novih tehnologij in dveh novih blagovnih znamk West in Gauloises Blondes, ki jima je leta 1993 sledila znamka Boss Lights, »prva domača lahka cigareta z okusom uspeha«, kot so zapisali, in nato še »razkošni« Davidoff. Tobačna se je začela ozirati po novih poslovnih priložnostih in se načrtno vračati na nekdanji jugoslovanski trg. Leta 1999 so kupili Tutanski kombinat Skopje in leto dni kasneje podpisali pogodbo še z banjaluško tobačno tovarno. Leta 2001 so slavnostno proslavili 130 let podjetja. Podjetju je šlo dobro, širilo se je in prevzemalo vse večji tržni delež tudi v državah nekdanje Jugoslavije.

Potem pa je Reemtsmo leta 2002 kupila angleška družba Imperial Tobacco in dve leti kasneje so v Ljubljani ukinili proizvodnjo cigaret in zaprli tovarno. V podjetju je bilo takrat zaposlenih še okoli tisoč ljudi.

Za uspeh zaslužni ljudje

Bojan Simonič

Bojan Simonič je bil direktor Tobačne od leta 1988 do leta 2000. Kot pravi, je bilo ob njegovem prihodu podjetje v slabi kondiciji, izgubljalo je tržni delež v velikem jugoslovanskem prostoru, kjer je imela vsaka republika vsaj eno tobačno tovarno, s političnimi trenji je prihajalo tudi do zapiranja trga, Tobačna pa razen znamenite znamke Filter 57 drugih pomembnih znamk praktično ni imela. Zato je bila njegova prva poteza naložba v »srce tovarne«, v tako imenovano pripravljalno fazo, kjer so mešali tobak. Spominja se, da so se za Tobačno že pred osamosvojitvijo zanimale tuje multinacionalke, z nemško Reemtsmo pa so poslovno že sodelovali in prodaja je bila logična. »Naše zahteve novim lastnikom so bile jasne: potrebujemo nove trge, saj smo z razpadom skupne države izgubili dve tretjini tržišča, potrebujemo nove naložbe in novo tehnologijo. Vse to so novi lastniki omogočali, dovolili so nam, da ohranimo plače, ki so bile vedno okoli deset odstotkov nad slovenskim povprečjem, ohranili smo številne sindikalne pravice, bili so dobri lastniki,« se spominja Simonič.

Tudi on poudarja to, kar je najti v številnih zapisih: »Zaposleni so bili tisti, na katerih je Tobačna zrasla in se obdržala več kot 130 let. Tobačna ima tri bogastva: ljudi, trge in blagovne znamke,« je dejal ob jubileju tovarne in še vedno poudarja, da je dober delavec le zadovoljen delavec, Tobačna je bila – tako kot večina tedanjih podjetij – v bistvu družinsko podjetje, v katerem sta pogosto delala ne samo oba zakonca, ampak kar več generacij. Bojan Simonič pa se zadnjih let svojega vodenja spominja predvsem po tem, da so na vodilna mesta postavili zelo mlade ljudi, ki so s svojo energijo, znanjem in sodobnejšimi pristopi prinesli v podjetje svež veter, timski duh in nov zagon.

Jožica Hribar


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media