Ljudje še težko prosijo za pomoč

Zgodbe | feb. '21

Majda Smrekar nikomur ne odreče pomoči.

Ko se je Majda Smrekar pred dvanajstimi leti upokojila, je prostore svoje trgovine z otroškimi oblačili in opremo v Novi Gorici spremenila v sedež novonastalega Humanitarnega društva Kid. S humanitarno dejavnostjo se je sicer ukvarjala že prej, a je ta po njeni upokojitvi dobila nove razsežnosti. Na pomoč namreč skupaj s prostovoljci društva priskoči prav vsakomur, ki se znajde v stiski, pri tem pa »nič ne popisujejo, ne sprašujejo, ne presojajo, ne obsojajo, ampak samo pomagajo«.

Leta 2003, ko je Nova Gorica dobila naziv otrokom prijazno Unicefovo mesto, so v mestu ustanovili varne točke za otroke. Ena izmed njih je bila tudi v trgovini z otroškimi oblačili in opremo, ki jo je na Ulici Gradnikove brigade vodila energična gospa z zlatim srcem. Od takrat niso nikoli odrekli pomoči otrokom, ki so se zatekli k njim, zadnja leta pa pomagajo tudi vedno večjemu številu mamic samohranilk, ki se na Humanitarno društvo Kid obrnejo za pomoč in prijazno besedo. »Društvo je z leti raslo, za kar se moram zahvaliti posameznikom, ki vsa ta leta podarjajo oblačila, obutev, šolske potrebščine, občasno pa tudi pakete hrane, higienske pripomočke, igrače. Organizirali smo tudi odmevne akcije zbiranja pomoči v vrtcih, kjer so se na naše pobude vedno z veseljem odzvali, več kot deset let je potekalo zbiranje zamaškov. Na leto smo jih s skupnimi močmi zbrali med 15 in 20 tonami,« se spominja Majda Smrekar.

Od učne pomoči do učenja slovenščine

Otroci uživajo na različnih delavnicah.

A ni ostalo le pri tem, saj so skupaj s prostovoljci društva organizirali tudi brezplačno učno pomoč za otroke iz socialno ogroženih družin in za otroke priseljencev – predvsem za učenje slovenskega jezika. »Takšne tečaje smo pripravili tudi za mame iz tujih držav, da so se lažje vključile v našo družbo. Še vedno se namreč dogaja, da morajo otroci, ki so stari med sedem in deset let, staršem prevajati v trgovinah, vrtcih, šolah, pri zdravniku. To pa je za te otroke preveliko breme,« je prepričana Majda Smrekar in doda, da so pri tem delu tudi lepi trenutki »ko na primer vidiš napredek pri otroku v šoli, ki smo mu pomagali pri učenju. Lahko se pohvalimo, da so z našo pomočjo nekateri končali že srednje šole in fakultete. Marsikateri so naredili tečaj slovenskega jezika in pridobili naše državljanstvo. Njihovo življenje se je obrnilo na bolje, izstopili so iz začaranega kroga nemoči.«

Humanitarno društvo Kid pravzaprav nikoli ne miruje, saj se za najmlajše vse leto vrstijo različne dejavnosti. V toplejših mesecih pred sedežem društva zanje organizirajo ustvarjalne delavnice, prirejajo Pozdrav pomladi, v tednu otroka se različni dogodki zvrstijo v sodelovanju s tukajšnjim vrtcem in glasbeno šolo. Tudi miklavževanje je v društvu postalo tradicionalno, ko obdarijo več kot tristo otrok. »Pred božičnimi in novoletnimi prazniki skupaj z različnimi ustanovami, gostinci in vinarji obdarimo tudi družine z otroki in upokojence z najnižjimi pokojninami s paketi hrane, priboljški, igračami in sladkarijami. Prav tako se zgodi, da se dobri ljudje odločijo, da bodo namesto nakupa daril raje pomoči potrebnim plačali položnice. Skupaj z njimi smo lani in v začetku letošnjega leta družinam in upokojencem plačali za več kot tisoč evrov položnic. Sodelujemo s patronažnimi sestrami, ki nam pomagajo priti do resnično najranljivejših,« zadovoljno pove sogovornica. Doda še, da so se v društvu vedno prilagajali kriznim razmeram in pomagali tudi drugim, ko je bilo to potrebno, na primer ob poplavah v Bosni in Srbiji ali beguncem.

Dobrodelnost ne pozna meja

Obenem v društvu pomagajo z nasveti vsakomur, ki se znajde v stiski in išče ustrezne kanale pomoči. Tako ljudi usmerjajo po pomoč na centre za socialno delo, občine, Rdeči križ, Karitas in Zvezo prijateljev mladine. Ljudem svetujejo tudi pri izpolnjevanju različnih obrazcev, saj je na Goriškem po besedah Smrekarjeve veliko priseljencev. 

Ustvarjalnost vodi v čezmejno sodelovanje.

V zadnjih dveh letih so se v okviru projekta Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS) povezali z organizacijama Karitas v sosednji Gorici in Štandrežu, sodelujejo pa tudi s slovenskim vrtcem Ringaraja v italijanski Gorici. »Med seboj si pomagamo in izmenjujemo stvari. Ponosni smo, da so v lanskem letu v italijanski Gorici odprli specializirano trgovinico za pomoč otrokom, za katero so navdih in nasvete dobili prav v našem društvu,« pravi Majda Smrekar, ki po vseh letih svojega prostovoljskega delovanja opaža, da ljudje še vedno težko prosijo za pomoč. »Čeprav je pri nas lažje, saj mi nič ne popisujemo, ne sprašujemo, ne presojamo, ne obsojamo, ampak samo pomagamo.«

In kdaj je prošenj za pomoč društva običajno največ? »Najtežje je pred začetkom novega šolskega leta in pred zimo, ko je treba nabaviti topla oblačila in obutev. Za mnoge družine je to zelo velik strošek. Takrat imamo največ dela. Brez dobrih ljudi bi resnično zelo težko obstali,« poudarja gonilna sila Humanitarnega društva Kid.

Lansko leto je bilo zaradi izbruha epidemije koronavirusa še posebej težko in naporno. »Ljudje še vedno ne delajo, otroci so doma. Stiske so velike – tako finančne kot psihološke. Srečujemo različne primere, na žalost tudi nasilje v družini,« pove Majda Smrekar. V tem času so prostovoljci v društvu delali vsak dan. »Oblekli in obuli smo veliko otrok ter razdelili precej družabnih iger in igrač, da družine lažje premagujejo to naporno obdobje,« dodaja. Prošnje za pomoč so prejemali iz vse Slovenije in ljudem pošiljali pakete. »Stiske so zelo velike. Marsikateri so se zdaj prvič znašli v težkem položaju. Marsikdo ne ve, na koga naj se obrne za pomoč. Nadomestila, ki jih dobijo na zavodu, namreč ne zadostujejo za kritje vseh stroškov. Hudi časi šele prihajajo, ko teh nadomestil ne bo več in bodo ljudje ostali brez služb,« ocenjuje sogovornica.

Društvo še vedno z veseljem vodi, čeprav je velikokrat težko. »Težko je, ko ti pozimi pripeljejo zelo slabo oblečenega in obutega otroka. Težko je, ko pridejo družine, ki nimajo niti za hrano. Seveda potrebujejo takojšnjo pomoč; na srečo se ljudje radi odzovejo in priskočijo na pomoč sočloveku v stiski,« priznava Majda Smrekar. Na naše vprašanje, kaj bi kot upokojenka počela, če ne bi vodila humanitarnega društva, pa prijazna in zgovorna gospa odgovarja: »Nikoli nisem razmišljala o tem. Verjetno bi bila prostovoljka pri kateri drugi organizaciji.«

Katja Željan, fotografije: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media