PISMA BRALCEV

feb. '21

 Kako doživljam epidemijo covida-19

Moje življenje v času covida-19 se je kot mnogim ljudem spremenilo na slabše. Pred njim sem živela svobodno. Šla sem lahko kamor koli in kadar koli. Še sreča, da sem tako lahko živela vse svoje dolgo življenje. Celo na številna potovanja po širnem svetu sem lahko šla. Bilo je res zanimivo in prijetno. Večkrat sem komu rekla, kako srečna generacija smo, nobene prave vojne, imamo mir, svobodo … Zdaj pa je prišel covid – kot sodobna vojna.

Pred tem je bilo življenje res lepo. Šele zdaj to vem. Družili smo se, se na cesti pozdravljali, klepetali, kakor nas je bila volja. Zdaj bežimo stran. Praznovanja so komaj še vredna tega imena. Rojstne dneve praznujemo le v ožjem družinskem krogu, vsaj 1,5 metra narazen, v svojem mehurčku. Edini stik s svetom so računalniki, telefoni, televizorji … Teh novosti se starejši nismo učili. Zdaj to še kar obvladam, a je bilo za to potrebno veliko truda in volje. Veliko je žalostnih zgodb. Včasih se sprašujem, zakaj mediji večkrat na dan poročajo večinoma le o slabih novicah, npr. številu umrlih, zakaj na televiziji predvajajo večinoma žalostne zgodbe, zakaj ni več razvedrilnih oddaj. Da bi vsaj malo pozabili na tegobe in se tudi kdaj nasmejali. Smeh je pol zdravja.

Zaradi številnih spreminjajočih se prepovedi tudi vnukov ne vidimo v živo, da bi se z njimi vsaj malo poigrali. Po telefonu mi reče: »Babi, ne morem te obiskati, rad te imam. Saj gotovo veš, da smo lahko otroci prenašalci bolezni.« Ko se slišiva po telefonu, jokava oba.

Pomagam si s pozitivnim mišljenjem, spominjam se lepih trenutkov. Pomaga. Včasih pa si tudi kako lepo slovensko pesem zaigram. Prijateljem sem za božično voščilo zaigrala na klavir pesem Sveta noč Jakoba Aljaža. Lepo smo se imeli. Kot vsi upam in želim, da bomo ta virus premagali čim prej. Bojim pa se, da ne bo nikoli več tako lepo, kot je bilo.

Zlata Škufca Vidovič, Ljubljana

 

Resnična zgodba

Danes je minilo 58 let, odkar je bila moja mama obsojena. Kaj naj povem? Ali sem imela lepo mladost? Ne. In težko sem se prebijala skozi življenje do zdaj, ko sem dopolnila 70 let. Hude čase sem doživljala. Bila sem otrok ločenih staršev in vzgojena pri dedku, kjer sem bila do polnoletnosti. Bil je res pravi dedek, ljubeč, še vedno ga pogrešam.

Nisem več punčka, ki je bila lepa kot iz pravljice, pa me to ni reševalo. Jočem za vsem, kar sem izgubila. Ljubezni nisem poznala, saj sem bila prikrajšana za vse, tudi materialnih dobrin takrat ni bilo. Nisem imela mame, nisem imela lepih besed. Pri nas je bil prepir iz dneva v dan. Tudi tepena sem bila za vsako figo. Ne krivim staršev, čeprav me nista znala vzgajati in mi dati ljubezni. Morala sem ubogati, biti poslušna, a danes znam jezikati. Ja, čas me je naučil vsega.

Ko gledam danes otroke, babice in dedke, se sprašujem, ali so res srečni. Srce mi krvavi, ko vidim otroke, ki imajo vse. Po toliko letih se sprašujem, ali sem bila kdaj res srečna. Vem, da bom enkrat stara, bolna in se bom tudi takrat spraševala, ali sem poznala ljubezen, človeka, ki bi me imel rad tako, kot sem …

L. B. (naslov hranimo v uredništvu)


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media