PISMA BRALCEV

feb. '21

 Kako doživljam epidemijo covida-19

Moje življenje v času covida-19 se je kot mnogim ljudem spremenilo na slabše. Pred njim sem živela svobodno. Šla sem lahko kamor koli in kadar koli. Še sreča, da sem tako lahko živela vse svoje dolgo življenje. Celo na številna potovanja po širnem svetu sem lahko šla. Bilo je res zanimivo in prijetno. Večkrat sem komu rekla, kako srečna generacija smo, nobene prave vojne, imamo mir, svobodo … Zdaj pa je prišel covid – kot sodobna vojna.

Pred tem je bilo življenje res lepo. Šele zdaj to vem. Družili smo se, se na cesti pozdravljali, klepetali, kakor nas je bila volja. Zdaj bežimo stran. Praznovanja so komaj še vredna tega imena. Rojstne dneve praznujemo le v ožjem družinskem krogu, vsaj 1,5 metra narazen, v svojem mehurčku. Edini stik s svetom so računalniki, telefoni, televizorji … Teh novosti se starejši nismo učili. Zdaj to še kar obvladam, a je bilo za to potrebno veliko truda in volje. Veliko je žalostnih zgodb. Včasih se sprašujem, zakaj mediji večkrat na dan poročajo večinoma le o slabih novicah, npr. številu umrlih, zakaj na televiziji predvajajo večinoma žalostne zgodbe, zakaj ni več razvedrilnih oddaj. Da bi vsaj malo pozabili na tegobe in se tudi kdaj nasmejali. Smeh je pol zdravja.