Ali je spoštovanje kar izginilo?
Ne zanima me, kakšen si, ali si bel, črn, suh, debel, bogat ali siromašen. Če me spoštuješ, bom tudi jaz spoštoval tebe.
Anonimni vir
Spomin seže daleč nazaj. Slišala sem, a ne doživela, da so morali otroci starše onikati. Kako nenavadno za naše čase, ko se otroci najprej naučijo tikati vse po vrsti, celo učitelje v prvih razredih. In potem le počasi preidejo na vikanje. Sledi obdobje odraščanja in upiranja avtoritetam, ko bi mladež spet rada tikala kar vsakogar.
A služba prinese podrejenost in primerno distanco, vsaj na začetku. Kolektivi so sicer zelo različni in zgodi se, da novi šef, ki zraste prav tam, nenadoma spremeni način komuniciranja, vse v želji po večjem spoštovanju in avtoriteti. Pa ju samo s tem res pridobi?
Če se povzpnemo višje po družbeni lestvici, kaj kmalu ugotovimo, da položaj sam po sebi še ne prinese tudi primernega spoštovanja. Seveda pa to celo ni več odvisno le od oseb, ki ga zavzemajo, pač pa tudi od splošnega ozračja, ki se vse bolj gradi na družbenih omrežjih.
Ko nekaterim ni bila všeč določena skupina ljudi, običajno je šlo za Rome ali migrante, sem kot varuhinja človekovih pravic prejela pomenljive zapise: Pa jih vzemi domov ali Slišim, da si se začela ukvarjati s to drhaljo, ki sili k nam ... Dosledno tikanje. Pisci so želeli izraziti globoko nestrinjanje, pokazali pa so tudi svoj pravi obraz, čeprav ga ni bilo mogoče videti. Vedno so bili namreč anonimni. Če bi ostali pri vikanju, bi moral biti ton zapisa vsaj malo bolj spoštljiv.
Pomislite še na napise na vseh vrstah protestov. Ti so tako »sočni«, da vikanja sploh ne bi prenesli. Seveda jih je treba razumeti tudi v luči zadnje možnosti, ki jo imajo nekateri. So pa protestniki še kako vidni, čeprav z maskami. Ob teh internetnih pogromih se vprašamo, kakšen je ugled človeka na položaju, če ga lahko – zlasti na spletu – ozmerja prav vsak, ki ima za to pet minut časa. Ostaja anonimen, predstavi pa se kot satelit, Tonček Balonček, Modri papagaj ipd. Tedaj prebereš marsikaj – od duhovitosti do hude vulgarnosti. Izjem med napadenimi skoraj ni, saj segajo do vrhov vseh treh vej oblasti.
Včasih smo zelo spoštovali učitelje pa sodnike in še koga. Ali bomo morda učitelje spoštovali po koronakrizi?
Kam je torej izginilo splošno spoštovanje? To nikakor ne odvzema kritičnosti, a predstavlja odnos, ki si ga vsak preprosto zasluži.
Pravijo, da so izgovorjene besede tvoj gospodar, neizgovorjene pa tvoj suženj. Celo nekateri politiki bi jih morali kdaj zasužnjiti. Predstavljajo zgled, ki vleče in kaže pot mnogim. Zlasti mladim. Ta pa je slab.
A dokler bo veljalo, da je »frajer« prav tisti, ki si vse upa, ne bo bolje. Ali bodo morali »velikani« internetnih ponudb začeti jemati »glas«, tako kot so ga Trumpu? Ali je to sploh rešitev?
Ne, spet je treba začeti spoštovati vsakogar, ne samo sebe.
