Humanitarnost po vseh vogalih krpa nemoč države

Zgodbe | mar. '21

Ob uspešnem natečaju za pisma, k so razveselila starejše, se je Nuši Rustja kar smejalo. (Foto: B. Šiško)

»Od nekdaj me boli socialna neenakost, to, da ljudje s plačo ali pokojnino ne morejo preživeti. Dobrodelne akcije tako delno popravijo ali omilijo krivice in zapolnijo vrzeli, ki jih za sabo pušča premalo socialna država. Prostovoljstvo je nekaj plemenitega. V ospredje postaviš druge, in kar narediš dobrega zanje, je dobro tudi zate. To delo osrečuje, izpolnjuje, bogati, uči …« pravi Nuša Rustja, upokojena profesorica, prostovoljka, organizatorica, ljubiteljica umetnosti, predvsem pa človek z veliko začetnico.

Kot profesorica nemščine in sociologije je na novomeški gimnaziji pustila vidno sled; bila je recenzentka maturitetnih katalogov, učbenikov ter strokovne literature in zunanja ocenjevalka na maturi, organizirala je državno tekmovanje iz nemščine, objavljala strokovne članke v publikacijah za nemščino in še marsikaj. Ob tem je bila porotnica za mladoletne prestopnike na novomeškem sodišču in prostovoljka ter dobrodelnica. 

Sočutnost in pripravljenost pomagati sta ji bili položeni že v zibelko, saj je vsa družinska vzgoja temeljila na teh vrednotah. »V mojem otroštvu ni bilo socialnih razlik, ki bi klicale po humanitarnih akcijah, kot smo jih vajeni danes, vendar je bila solidarnost zelo velika, pa naj gre za gradnje hiš ali delo na njivah, v vinogradih. Tudi otroci smo sodelovali, sama sem že takrat najbolj uživala, če sem komu pomagala pri učenju. Tako sem se kalila za svoj prihodnji poklic.« V tem poklicu ni »samo« učila, ampak je bila tudi zgled za prostovoljstvo in družbeno odgovornost, predvsem pa učiteljica s srcem. Med drugim je s skupino dijakinj obiskovala romske otroke in jim pomagala pri učenju ter vodila različne delavnice. Ta projekt se je razvil iz zanimivega mednarodnega sodelovanja med novomeško gimnazijo in nemško gimnazijo iz Eppingena. V programu Comenius sta se z nemško učiteljico odločili za romsko tematiko in projekt poimenovali Most do Romov. »Kajti tudi Nemci imajo svoje Rome oziroma Sinte in v Heidelbergu Dokumentacijski center o pogromu Romov v času nacizma. Tako smo v dveh letih projekta v Novem mestu sodelovali z društvom, ki spremlja tudi romsko problematiko (DRPD), z osnovno šolo z več romskimi otroki in RIC-em ter tako spoznavali življenje in kulturo naših Romov. Po desetih letih je to sodelovanje prekinila epidemija, a upam, da se bo življenje počasi utirilo v normalo.«

Nuša Rustja opozarja na mnoge težave, zaradi katerih so romski otroci prikrajšani. Naj omenimo dečka, ki je zelo slabo videl, in ker ga ni nihče peljal k zdravniku, je Nuša poskrbela za vse preglede in mu plačala očala. Naknadno pa je ugotovila, da na ministrstvu za zdravje obstaja sklad za plačilo v takih primerih, in to bi zdravstvene institucije, ki jih je s tem otrokom obiskala, morale vedeti in jo na to opozoriti. Žalosti jo, da romskih otrok nihče ne pelje k zobozdravniku, na specialistične preglede, ker starši temu niso kos, družba pa jih spregleda.

Vzgoja za prostovoljstvo

Romskim otrokom namenja veliko pozornosti - od pomoči pri učenju, organiziranja delavnic do zavzemanja za bolne otroke. (Foto: DRPD)

Od upokojitve leta 2014 je še bolj vpeta v prostovoljstvo, najbolj aktivna pa je v novomeškem združenju Rdečega križa – od Sklada za pomoč ljudem v stiski do komisije za mlade, na tem področju deluje tudi pri Rdečem križu Slovenije. »Moja poklicna pot je bila povezana z mladimi, zato mi je delo z njimi še vedno največji izziv in zadovoljstvo. Če bomo mladim vcepili vrednote solidarnosti, humanitarnosti, sočutja …, potem bodo prihodnost gradili na dobrih temeljih.« Mladim spodbuja talente in jim na vse načine pomaga, če je treba, tudi finančno. Za dijaka, ki je želel v Angliji študirati medicino, doma pa mu tega niso mogli omogočiti, je iskala štipendijo, in ker ni bilo odziva, sta skupaj s partnerjem sofinancirala njegov študij. Mnogi njeni nekdanji dijaki delujejo v prostovoljstvu. Eden od dobrih športnikov, ki mu nemščina »ni ležala«, je povedal, da je prav zaradi Nuše bolj pozoren na stiske ljudi, zato je tudi sam organiziral pomoč za nadarjenega mladega nogometaša. 

Tudi režiser Rok Biček, ki je posnel pretresljiv film Družina, je bil njen dijak. »Ko sem si ogledala ta film, sem po neprespani noči poklicala Roka in mu predlagala, da v novomeškem OZ RKS izpeljemo akcijo Pomagajmo družini Rajk, da bi obnovili hišo in jim ponudili psihosocialno pomoč. V slabem letu smo s številnimi donatorji in zbiranjem prostovoljnih prispevkov ob predvajanju filma obnovili hišo, obiskovali družino in poskrbeli za mamo, za čistočo v hiši, uredili grob. Rečem lahko, da je to zgodba s srečnim koncem. Umetnost in novinarstvo imata veliko moč, saj bi družina brez obeh najbrž ostala neopažena.«

Nušino delo prostovoljke je zelo konkretno in zahteva veliko časa; to pa zmore, ker jo družina pri tem podpira in ji pomaga. Z mislimi na »prikrajšane« organizira različne akcije, kot so Dan za spremembe, Dobro se z dobrim vrača – Božiček račune plača ali dobrodelna dražba umetniških slik ob 20. obletnici Sklada za pomoč ljudem v stiski, pomoč gimnazijcu pri študiju idr. »Poudariti moram, da brez podpore dobrih ljudi, od družine do bivših dijakov, sodelavcev in prijateljev, akcije ne bi bile tako uspešne, kot so bile.«

Nazadnje so z natečajem zbrali več kot 1000 pisem in z njimi razveselili starejše pri decembrskem obdarovanju Rdečega križa. »Vedno imam pred očmi, da so naše akcije medgeneracijsko obarvane in nadgrajujejo vzgojno-izobraževalne programe na šolah.« Trenutno z gimnazijskimi prostovoljci izvajajo telefonsko družabništvo za starejše. V socialni izolaciji, ki traja že mesece, je starejše treba malo potolažiti, jim prisluhniti in dati občutek, da niso sami, pravi. »Drobno dejanje, kot je telefonski klic, nekomu lahko veliko pomeni. Dvaindevetdesetletni gospod, ki je eden od mojih telefonskih 'družabnikov', me zelo pogreša, če ga dalj časa ne pokličem. Sva pa ravno danes uredila vlogo za odobritev pomoči na centru za socialno delo.« 

Druga plat prostovoljstva

Ob tolikšni angažiranosti in desetletjih humanitarnega dela jo zelo žalosti, ko vidi, kakšen odnos ima oblast do nevladnih organizacij: »Humanitarnost po vseh vogalih krpa nemoč države pri reševanju težkih socialnih problemov, ta pa nevladnike obravnava, kot da smo paraziti, da prekomerno trošimo javni denar za zaposlene, da zapravljamo … Sprto z vso logiko. Preveč let sem pri Rdečem križu, da ne bi videla, kako se vsak evro dvakrat obrne. Prostovoljci pogosto ne le s svojim delom, ampak tudi finančno podpiramo izvedbo različnih akcij.« Doda pa še, da vseh tistih, ki v srcu dobro mislijo, nič ne more odvrniti od njihovega poslanstva. Teh pa ni malo! »Posebej bi poudarila, da smo v Sloveniji izredno solidarni, opravimo na stotisoče prostovoljskih ur in zberemo milijone denarnih pomoči,« še doda Nuša Rustja. 

Glede na to, da poteka vse več različnih akcij pomoči, ki jih vodijo različne organizacije in društva, je slišati pobude, da bi morali področje humanitarnosti zakonsko natančneje opredeliti, tudi zato, ker etični in moralni standardi v družbi žal padajo in se zgodi, da je tudi to področje zlorabljeno. »Zlorabe se dogajajo na vseh področjih, pri tem humanitarnost ni izvzeta. Zato sprejetje strožjih pravil za ustanavljanje društev s takim poslanstvom gotovo ne bi škodilo,« meni Nuša Rustja in doda, da imamo številne preverjene humanitarne organizacije, ki bi jim ljudje lahko bolj zaupali, saj potem ne bi bilo treba za vsako akcijo ustanavljati novih društev.

Božiček za starejše: Nuši Rustja pri prostovoljskem delu sledi veliko mladih. (Foto: Ines Metelko)

Dobrodelni duh Slovencev je res velik, žal pa se vse manj ljudi, tudi vse manj mlajših upokojencev, vključuje med prostovoljce. Vprašala sem jo, ali je to zato, ker je to delo prenaporno, preveč stresno, ali gre morda za to, da se upokojenci bolj posvečajo sebi, konjičkom, za kar v aktivni dobi niso imeli časa. »Mi smo generacija kulta dela. Povsod smo dali vse od sebe, tako v službi kot doma, in nekako pozabili nase. V pokoju pa bi radi sebe postavili v ospredje in počeli tisto, za kar smo bili prikrajšani. Prav se mi zdi, da starejši ne pozabimo na učenje, šport, kulturo, ustvarjanje, a pomembno je tudi, da ne pozabimo na druge.«

Lidija Jež


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media