Zlatkovi štirje rojstni dnevi 

Zgodbe | mar. '21

Zlatko ob eni od slik, ki jih ima v svoji zbirki starin.

Zlatko Kerčmar iz Petrovč ima posebno usodo, saj je kar trikrat ušel smrti. Prvič pred 71 leti, ko se mu je staremu le devet dni odrekla lastna mama. Drugič, ker zaradi nujnega dela ni sedel na letalo, ki je kasneje strmoglavilo na Korziki. Tretjič pa je čudežno preživel prometno nesrečo in operacijo, ki je trajala kar devet ur.

Zlatkova življenjska pot se je začela 14. januarja 1950. Očitno se njegovega rojstva mama ni razveselila, saj ga je prepustila usodi. Kaj jo je pripeljalo do te odločitve, Zlatko nikoli ni izvedel, ve pa, da je to umazano delo naložila svoji prijateljici, še prej pa ji je naročila, naj ga krsti za Zlatka. Ta prijateljica je devet dni starega fantka, zavitega v plenice kot štručko, v mrzlem dopoldnevu 23. januarja položila na stopnice križevega pota, ki vodijo k cerkvi sv. Jožefa v Celju, in odšla. Na srečo se je tega dne tam znašel zdaj že pokojni Ivo Cvetličič, upravnik Mladinskega doma Tončke Čečeve. Dojenčka, ki ga je našel na tleh blizu prve kapelice križevega pota, je vsega pomodrelega odnesel v porodnišnico, kjer so ga najprej oživljali in potem tri mesece negovali in ogrevali pod žarnicami kot kakšnega piščančka. Takrat namreč inkubatorjev še niso poznali. To pa je bil tudi čas, ko nihče ni poizvedoval o otrokovi materi ...

»Po treh mesecih so me namestili v jasli, potem pa sem v domu Tončke Čečeve prebival do svojega 15. leta, ko mi je upravnik Cvetličič našel rejniško družino Bobnič v Košnici pri Celju. Na tej kmetiji sem lepo preživljal svojo mladost in se izučil za mizarja. Kmalu potem sem odšel na svoje in si kasneje ustvaril družino,« dopolni ta del svoje življenjske zgodbe moj sogovornik.

Srečanje z materjo – novo razočaranje

Pri štiriindvajsetih letih se je Zlatko na prigovarjanje rejnikov odločil, da poišče svojo mater. Njeno ime je našel v krstni knjigi cerkve sv. Daniela v Celju, nato pa jo je kar pol leta iskal po vseh občinskih in krajevnih matičnih uradih in socialnih službah. Končno je izvedel, da živi v Ljubljani.

»S prijateljem Vančem sva se domislila, da se ji bova predstavila kot novinarja takratnega časnika Tedenska tribuna, ki raziskujeta, v kakšnih pogojih živijo invalidi. Z vlakom sva se odpeljala v Ljubljano in svoj načrt začela uresničevati. Postavljala sva ji najrazličnejša vprašanja, tudi osebna. Ko sem jo vprašal, ali je bila v Celju, je odgovorila: Oh, to je bilo čisto kratek čas, Celja sploh ne poznam. Pri tem se ji je glas spremenil. Še bolj, ko sem jo vprašal po letu 1950, in je zadirčno dejala, da o tem ne bo govorila. Začelo me je stiskati v grlu, težko sem zadrževal solze, potem pa sem iz žepa potegnil modro kuverto in ji jo izročil. Na njeno vprašanje, čemu kuverta, pa sem ji odgovoril: V kuverti ni denar, je mnogo več kot to. Lagati je greh. S temi besedami sva nato naglo zapustila njeno stanovanje in jo hitro ubrala po dolgem hodniku, nakar sva zaslišala vpitje: Zlatko, Zlatko … Nisva se obrnila, meni pa so ob tem, da me je mati zatajila, vrele solze iz oči,« s cmokom v grlu pove Zlatko ter doda, da je bila v kuverti njegova slika iz časa služenja vojaškega roka, na hrbtni strani pa napis Tvoj sin Zlatko.

Po slabem mesecu ga je mati iskala v Celju. Pater Robert ji je omogočil telefonski stik z Zlatkom. »Pogovor je bil zelo kratek. Končal sem ga z besedami: Mama, jaz zate ne obstajam in tudi ti zame ne obstajaš več. Nikoli več je nisem videl,« še pravi Zlatko in doda, da je izvedel še marsikaj, med drugim tudi to, da je za njim rodila še hčerko, ki jo je kot dojenčka prodala neznanim ljudem za takratnih dva tisoč dinarjev. Za toliko, kolikor je takrat stal par volov. Izvedel je tudi, da je bil njegov oče čevljar. Ko pa ga je obiskal, je pred vrati hiše izvedel, da bo prav ta dan njegov pogreb. Iz neprijetnosti se je izmotal tako, da je dejal, da je prišel zaradi popravila čevljev.

Delo mu je rešilo življenje

Zlatko ob kapeli s kipcem Lurške Marije, ki jo je postavil v zahvalo po prometni nesreči.

Kot pravi Zlatko, se je v tretje rodil pred 40 leti, ko si je želel privoščiti dopust na Korziki. Potovanje je imel že plačano in bližal se je dan odhoda, ko ga je poklical njegov delodajalec in ga postavil pred dejstvo: »Korzika ali delo.« Takrat so namreč postavljali avtobusna postajališča od Levca do Žalca. Zlatko je kot samostojni obrtnik sodeloval pri teh delih, in ker se je mudilo, mu ni preostalo drugega kot ostati doma. S tem si je rešil življenje, saj je letalo Adrie Airways 1. decembra 1981 strmoglavilo pod goro San Pietro blizu Ajaccia na Korziki in nihče od 180 potnikov in posadke ni preživel.

Zlatko je mizarska dela deset let opravljal tudi v slovenskih in hrvaških hotelih. Ponaša pa se še z velikim projektom – remontom potniških ladij Istra in Dalmacija, ki sta bili zasidrani v Malem Lošinju. Takrat je imel štiri redno zaposlene in 65 pogodbenih delavcev. Na vsaki ladji so morali preurediti 178 kabin in vse druge prostore, kar je vzelo veliko časa, prineslo pa tudi dober zaslužek. Potem se je začel ukvarjati z restavratorstvom pohištva. Med drugim je obnovil pohištvo v Savinovi hiši v Žalcu, županovo sobo v Celju, ki je last celjskega muzeja, veliko ogledalo v celjskem Narodnem domu, črno pohištvo Titove delovne sobe, ki ga je Tito prejel v dar iz Kanade in je razstavljeno v muzeju Dedinje v Beogradu, in še marsikaj.

A usoda ga je še enkrat dala na preizkušnjo. »Z avtomobilom sem se 28. avgusta 1994 peljal po cesti v Mali Pirešici, naenkrat pa je po mojem voznem pasu iz nasprotne smeri pripeljalo drugo vozilo. Čelnemu trčenju se nisem mogel izmakniti. Kot sem izvedel pozneje v bolnišnici, zdravniki sploh niso mogli verjeti, da sem še živ,« se nesreče spominja Zlatko, ki se je po zdravnikovih besedah, da ne bo nikoli več sam hodil, dvakratno zaobljubil. Najprej, da bo do konca svojih dni čistil petrovško baziliko, če bo lahko hodil vsaj z berglami, in drugič, da bo postavil kapelo lurški Materi božji, če bo shodil. Pred nesrečo je namreč Lurd v Franciji obiskal že sedemkrat kot spremljevalec bolnih in nepomičnih invalidov.

Trajalo je skoraj dve leti, da je shodil. Brez železne volje, vztrajnosti in brez pomoči žene Zinke, sina Jureta in mnogih drugih mu to najbrž ne bi uspelo, pravi. Izpolnil je tudi zaobljubi. Kapelico pred hišo je leta 2004 blagoslovil poznejši slovenski nadškof in metropolit Alojz Uran. Zlatko ima ta dogodek globoko zapisanega v svojem srcu.

Od prometne nesreče je invalidsko upokojen, a ne miruje, zbira starine, pomaga pri razstavi likovnikov amaterjev, ki jo pripravijo kar v njihovi hiši, saj slika tudi njegova žena. Pred leti je vodil tri vokalne sestave: Petrovške Vandrovčke, Mešani oktet DU Petrovče in tercet Našli smo se. Poleg tega je bil tudi organizator vsakoletnega srečanja ljudskih pevcev in godcev Naj pesem pove, kar čuti srce. Posvečal se je tudi gledališkemu odru. Prvo vlogo je zaigral kot Kekec na odru v Zagradu pri Celju, svojo zadnjo pa pred leti z libojskimi amaterskimi gledališčniki v igri Strogo zaupno. Sicer pa bi ga lahko kdaj srečali v vlogi Božička in še pri kakšni kulturni ali dobrodelni dejavnosti.

Besedilo in fotografiji: Darko Naraglav


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media