Pri glasbi ni nikoli konec, razen ko čutiš, da nisi več ti

Prosti čas | mar. '21

Neca Falk

Po navadi rečemo: Neca Falk, to je tista, ki prepeva o mačku Muriju in muci Maci, ima dolge, valovite rdeče lase, saj jo poznamo. Pa jo res? Njen pevski opus je veliko bolj barvit. Začel se je s popevkami v sedemdesetih letih, nadaljeval z rokovskimi pesmimi v osemdesetih in sega vse do kantavtorske ustvarjalnosti v devetdesetih letih in dlje. Tudi če bi hotela, ne more pobegniti prepoznavnosti, a pravzaprav niti noče, ker je ponosna na tisto, kar je naredila v svoji dolgoletni karieri.

Neca Falk se je rodila v Mariboru kot Marjetka. »Klicali naj bi me Marjetica, in ker se je ime končalo na -ca, so me začeli krajše klicati Neca. Tako je ostalo do danes.« Otroštva na desnem bregu Drave, v Radvanju, se rada spominja. »Tam so bila sama polja, nobenih strahovitih stolpnic, blokov, ampak travniki, nasadi koruze, do ceste pod Pohorjem ni bilo ničesar drugega. Otroštvo je bilo lepo, ker zdaj nimajo vsi te možnosti, da stopijo iz hiše in so že na travniku, neomejeni. Ničesar ni bilo, nobenih cest, pregrad. Z bratom in sestro smo se igrali zunaj. Takrat smo si otroci izmišljevali igre, bili smo inovatorji, morali smo imeti ideje, poleti smo se v ribniku naučili plavati, pozimi drsati. Na srečo še ni bilo vseh teh tehničnih možnosti, da bi se otrok zaprl v sobo in ostal izoliran.«

Začetek rokovskih zgodb

V Mariboru je bila konec šestdesetih let glasbena scena izjemno pestra. Bilo je veliko bendov in pevcev solistov. Alfi Nipič, Karli Arhar, Edvin Flisar ... »To so bila bogata leta, ko se je iz nič nekaj naredilo. Bila sem dijakinja. Ob koncih tedna smo imeli koncerte z Rdečimi dečki. Devet nas je bilo. Fantje so imeli težave z dolgimi lasmi, jaz sem jih imela nekoliko kasneje, ker so nas mnogi ljudje – kot nekakšne predstavnike beatlomanije – imeli za upornike. Toda seks, droge in rokenrol so bili bolj ameriška in angleška varianta. Pri nas je bil kvečjemu alkohol. O drogah ne vem čisto nič. Če bi primerjali tiste čase z zdajšnjimi, smo bili čisto navadne nedolžne ovčke.«

V štajerski prestolnici je bil takrat popularen festival popevk Vesela jesen. Tam je prvič nastopila kot solistka. Sledilo je vabilo na Slovensko popevko. »Tisto je že bila resna reč. Selitev v Ljubljano pa je bila pri meni povezana z družino. Potem so se dogajali vsi mogoči festivali, snemali smo,« se spominja Neca. Leta 1977 je izdala svoj prvi samostojni album Danes. Za mladenko pri 27 letih je bil to izjemno resen projekt. Besedila za skladbe so napisali ugledni pesniki – od Andreja Brvarja, Elze Budau, Dušana Velkaverha do Branka Šömna in njene sestre Lučke, glasbo in aranžmaje pa Jani Golob, Bojan Adamič in Dečo Žgur. »Moram poudariti, da sem vedno iskala besedila pesnikov. Izhodišče za pesem mi je bila beseda, in vedno sem našla glasbenike, ki so na podoben način gledali na poezijo, pa smo se krasno ujeli.«

V naslednjih letih je tkala dve ustvarjalno-glasbeni poti. Izšel je kantavtorski album Vsi ljudje hitijo. Naslovna pesem še danes marsikateremu (nekdanjemu) študentu privabi solze v oči. »Vedeli smo, da je nastala fina stvar. Andrej Šifrer je napisal lepo pesem in fino je slišati, da je ostala, da je ni povozil čas. Za vsakega avtorja in izvajalca je to velik kompliment, potrditev, da si nekaj dobro naredil.« Istega leta pa je izšla še uglasbena poezija Kajetana Koviča na albumu Zlata ladja, pri katerem je prvič sodelovala s kitaristom Jerkom Novakom.

Kako je nastala legenda?

»Novembra leta 1984 smo gostovali na Švedskem, bilo je mrzlo, –15 stopinj. Nekdo je gledal slikanico Maček Muri. Ne vem, kdo se je spomnil, da bi mačka Murija uglasbili. Edina dilema je bila takrat v zvezi z Jerkom Novakom, ki je služil vojaški rok in je imel le eno možnost, ali naredi koncert ali pa napiše glasbo in posnamemo Murija. In na vso srečo se je odločil za mačka.« Muri mijavka, neprestano razveseljuje in osrečuje občinstvo vse do današnjih dni. Ali je ekipa slutila tako velik uspeh? »Seveda se ni vedelo, da bo šlo v tako širjavo, da nas bo spremljalo leta in leta. Zdaj prihajajo na koncerte odrasli, ki so kot otroci prvi to slišali, s svojimi otroki. Ali pa prihajajo samo odrasli otroci. Zdi se mi, da je vse skupaj srečna kombinacija poezije, glasbe in mojega vokala.« Je to magija, smo jo vprašali. »Ne, le besedila so enkratna, primerna za vse starosti, glasba je enkratna. Ko se je to zlilo skupaj, je nastala zgodba, ki se je nikoli ne naveličaš, ker vedno znova kaj odkriješ v njej. Še sama, kadar pojem, se zdrznem ob kaki besedi, ki zazveni na način, kot ga doslej nisem slišala. Neponovljivo. To se enostavno zgodi. Maček je kapitalec, pa že toliko let ima na grbi. Nihče ni slutil, da bo nastala zgodba, ki bo spremljala vse generacije.«

Maček Muri je še danes med najbolj prodajanimi ploščki v Sloveniji. Pa Muri ni bil njen edini glasbeni hit. Spomniti se je treba tudi na izjemno zanimiv in provokativen hit BA-NA-NE. Štirideset let je minilo od takrat, ko je dolgolasa Neca divje skakala po odru in prepevala to pesem. Izšla je konec leta 1981 na njenem petem albumu Nervoza. Napisal jo je Tomaž Domicelj, ki so ga nekateri imeli za pravega »zafrkanta« in mislili, da se je norčeval nad tem, kako je v takratni Jugoslaviji pogosto primanjkovalo banan, vedno pa so bile čudežno dosegljive ob državnih praznikih. Ali pa je le hotel ustvariti »vročo pesem« v modernem slogu za Neco? Zanimivo je, da sta album producirala britanska producenta Dave Cooke in Chris Burkett. Kako so se otroci drli za njo, si lahko le predstavljate. Med njenimi uspešnicami velja omeniti še pesmi Prva ljubezen, Kako sva si različna v duetu z Alfijem Nipičem in Dobro jutro, dober dan. Uspešnice, slava, prepoznavnost pa niso bili vedno dovolj za lagodno življenje. Nasprotno.

Svoboda je bila težka

Neca Falk je bila vedno svobodna kulturna delavka, prekarka, kot bi rekli danes. »Boriti si se moral, ker so drugače gledali na nekoga, ki je izstopal. Vsi so mislili da je to bogat poklic. Seveda je, če si obrtnik, ampak moje početje ni bila obrt. Toda spoznala sem, da moram trpeti, če počnem nekaj, kar imam najraje. Ni druge.« Olajševalna okoliščina je bila morda to, da je bil tudi njen partner Tone Stojko v umetniških, natančneje fotografskih vodah. »Absolutno je fajn, da je ob tebi sorodna duša, ki te razume. Če se dopolnjujeta, je toliko lepše, lahko izmenjuješ občutenja o delu. Pogovor ti da novo izkušnjo, idejo, izhod, če si v črni luknji, kar se včasih zgodi.«

Vesela je, da ima poleg sina še štiri vnuke, in uživa, ko opazuje, kaj bo kdo postal. A v življenju mora imeti tudi svoje izzive. »Sama sem taka, da se moram premikati, da ne stojim na mestu, da me nekaj izziva. Ne čakam, da mi bodo drugi prišli na pot.« Leta 2012 je diplomirala na akademiji za vizualne umetnosti, že pred tem se je veliko ukvarjala s fotografijo. »Oboje se zelo dopolnjuje drugo z drugim. Mogoče bom celo kdaj znala dobro povezati med seboj glasbo in sliko.« Toda strast do glasbe je v njej ostala. Slišati jo je na zelo lepi plošči Od daleč, ki so jo naredili skupaj z Boštjanom Naratom in Boštjanom Gombačem. »Nekje v sebi sem še začutila glasbeno iskro. Pri glasbi ni nikoli konec, razen ko čutiš, da to nisi več ti. Če pa čutiš, da še nisi vsega povedal, pa se lahko še kaj zgodi.« Kasneje (leta 2000) se je lotila še uglasbitve Kovičevih pesmi za odrasle, zbranih pod naslovom Življenja krog.

Sicer pa Neca Falk ostaja optimistka. »Saj se zgrnejo kdaj kake črne misli, a kaj bi to širila okrog. To je samo moja stvar. Ne moreš daviti nekoga, če ti v nekem trenutku nekaj manjka. Če si zdrav, je to največ, kar lahko imaš.« Je tudi ena redkih upokojenk, ki se veseli skromne pokojnine, saj je to prvi denar, ki ga vsak mesec redno prejema na svoj tekoči račun, česar prej ni bila vajena, ker je imela dobra, a tudi sušna obdobja. »Kakšnega pol leta na začetku sem se prav bala, denarja nisem porabila. Kar težko verjameš, da ga dobiš. Fajn je, da lahko plačam atelje in osnovne reči. Zapravljam pa ne, ne hodim na Bahame.« V napetih časih smo jo vprašali še, kaj jo sprošča. »Vsak dan grem v atelje in ustvarjam. Klasika: olje na platnu. Tam imam tudi okrog štirideset let star gramofon in stare zguljene vinilke, ki jih kupujem na sejmu starin v Ljubljani. Ni ga čez dobro muziko in misel, koliko zanesenjakov je že uživalo ob teh ploščah, me sprošča. Včasih imam dober dan in čopič leti sam od sebe, so pa dnevi, ko vem, da moram mirovati. Prihaja čas pomladnega prebujanja in vrtnega veselja. Lep, vesel letni čas. Všeč so mi kinotečni filmi, predvsem evropske produkcije. Uživam tudi ob serijah, ki so vezane na živalstvo sveta; čarobno je, kakšni čudeži so okoli nas. Ljudje se tega ne zavedamo. Vse okrog nas izginja zaradi naše brezbrižnosti in pohlepa,« je prepričana Neca Falk.

Neva Brun


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media