Pohlevna in divja rečica Rašica

Prosti čas | mar. '21

Vandramo po Sloveniji

Požiralnik Rašice pri Ponikvah

Do kraške reke Rašice pridemo z regionalne ceste Ljubljana–Kočevje pri vasi Rašica kmalu za Turjakom ali z juga kmalu po Velikih Laščah. Njen tok lahko spremljamo s ceste, ki z Rašice zavije proti Ponikvam in naprej v dobrepoljsko dolino. V vasi Ponikve zavijemo k cerkvi sv. Florijana in tam parkiramo. Desno se podamo na ponikovsko gmajno, kjer že po nekaj sto metrih pridemo na Brdavsovo, kjer reka skozi opuščeni mlin slikovito ponika.

Rašica v nadaljnjem toku več ne pride na površje, razen ob poplavah, ko udari iz nekaterih kraških jam na južnem robu dobrepoljske in struške doline, še posebno iz Podpeške jame. Okoli 25 kilometrov dolga reka je presekala kar nekaj dinarskih slemen in grebenov in utrla eno od dolinskih poti čez slovensko ozemlje, ki so jo s pridom uporabljali popotniki, vojaki, trgovci, tovorniki rude, lesa, oglja, apna, kmetijskih pridelkov in soli, romarji ter tudi plenilske horde. Še kočevska železnica si je leta 1893 proti kočevskemu koncu tu poiskala najmanj zoprne ovinke, klance in useke.

Reka Rašica je voda usodovka za Dobrepolje in Struge. Ne le zato, ker iz enega od njenih izvirov, izjemno lepega slapa Kobilji curek nad vasjo Rob, obe polji dobivata pitno vodo, prej je reka usodna zato, ker se kmalu potem, ko priteče na jurske apnence v dolinah, ob hujših nalivih rada razlije skozi manjše požiralnike v votlikavo podzemlje že pred Ponikvami. Večinoma kar v bučečem slapu pada v glavni požiralnik južno od te vasi, ki je od cerkve sv. Florijana na desno stran oddaljen za 300 metrov sprehoda do nasipa sredi travne gmajne. V obdobjih, ko Rašica več ne moči polj in travnikov, je požiralnik prvovrstna izletniška točka. To velja zlasti ob sušah, najbolj na ledini, imenovani Brdavsovo. Suha retja takrat kažejo strašljive križem rasle in razmajane zobe iz jurskega apnenca. Ko človek previdno polaga korake v žrela, se počuti kakor tisti ptiči, ki kavsljajo za pičo med krokodilovimi zobmi. Res vznemirljivo in zanimivo! Človeku pade na um, da je Fran Levstik tu dobil navdih, kako naj imenuje turško pošast, ki je pretila Dunaju in jo je Martin Krpan tako junaško premagal. Morda ga je tudi tradicionalno dobrepoljsko tovorjenje soli – in vmes gotovo tudi tihotapljenje – spodbudilo, da je Krpanu namenil njegovo znamenito nedovoljeno početje.

Ta mali maln

Brdavsova deželica bi lahko še danes rojevala pisateljsko domišljijo za nove ljudske povesti. Recimo za zgodbo o Ta malem malnu ali Brdavsovem mlinu ob glavnem požiralniku, imenovanem Pasnica. To bi lahko bila tudi saga o družini Adamič. Oče Janez je leta 1870 tik nad požiralnikom in tudi v njem samem sredi rečnega ponora pozidal velik mlin, ki je kar dvakrat izkoristil vodo Rašice, najprej pri njenem začetnem padcu, potem pa še pri slapu. Kar ne moreš se načuditi izredni gradbeniški domiselnosti, pogumu, da je mogočen obrat tako trdno in z velikimi klesanci tvegano pozidal na topljivem in krušljivem apnencu, ki mu gospodari reka; na vrhu jeza, kjer voda omahne v brezno, pa je zapičil še lovilce plavja in ščavja; vidimo jih – večkrat dograjevane in utrjevane – še danes.

Gospodar Adamič je imel sedem otrok, med njimi samo eno hčer. Vseh šest sinov je gnalo v Ameriko, od koder se niso več nikoli vrnili. Mlin je prevzela hči, njen mož, novi gospodar, ni imel take moči kot oče, ki si je drznil postaviti mlin na razdivjani vodi … Začel se je propad, ki je videti slikovit, kar romantičen, kot spomenik človekove usodne odvisnosti od narave, ki bi si jo rad podredil.

Kadar Rašica silovito nadere, se ponikve ob Ponikvah zagatijo, ne morejo več goltati preobilne vode, zato ta plane naprej v Dobrepolje. Povodenj je hudourna in še izvirki na jamah na zahodnem robu polja, posebno iz Podpeške in Kompoljske jame, jo ščuvajo, naj bo čim bolj obilna in škodljiva. Naprej od Strug in Mlak pa se ta ujma unese, zakaj struška dolina se zaviha navzgor in postane slepa.

Jama skrije sto konjenikov

Ostanki mlina na Brdavsovem

Med rašiškimi jamami ima največji sloves tista v Podpeči. Ima 4,5 kilometra rovov in dvoran. Mogoče si je ogledati le vhodni del jame, v preostalem delu lahko v večni temi slišiš le kapljanje in pretakanje podzemne vode. Biološki inštitut ljubljanske univerze je imel tu svoj jamski laboratorij, svoje delavnice pa tudi geografi in krasoslovci. Njihov prednik je bil učenjak, raziskovalec in pisatelj, zraven pa še vojaški poveljnik, visoko znanstveno in literarno nadarjeni – in predvsem delavni – Janez Vajkard Valvazor (1641–1693), ki je leta 1687 v glasilu »Philosophical Transactions« londonske Kraljeve družbe objavil načrt Podpeške jame. Bil je to eden najzgodnejših načrtov kraških jam v Evropi, kajpak pa prvi na slovenskih tleh. Sloves največje jame na Dolenjskem je Valvazorja tako pritegnil, da jo je že leta 1683 vso prebrskal in jo tudi izrisal. Res je, da ne čisto natančno, a dovolj, da je s to risbo še okrepil svojo veljavo pri angleškem kraljevem geografskem društvu, potem ko ga je bilo društvo zaradi prikaza Cerkniškega polja že prej sprejelo v svoje visoko cenjeno članstvo. No, znal je tudi pretiravati: v London je sporočil, da bi v dvorani za vhodom lahko stalo več kot sto konjenikov. Morda je narava to dvorano odtlej malce skrčila: danes bi se vanjo komajda stlačila enota manjših jezdecev na konjičih, drobnejših od Krpanove kobilice, in bilo bi jih precej manj kot sto.

Vsa zanimiva brezna, rovi in natege Podpeške jame še niso do konca raziskani. Gotovo bi o fantastičnih podzemnih povezavah tega zahodnodolenjskega krasa znale več povedati človeške ribice, ki v jami bivajo skupaj z jamskimi žuželkami in kajpak netopirji, če bi le znale kaj po človeško povedati. Desni krak Podpeške jame je še skrivnostnejši. Voda njegovega potočka je vedno čista in je ena najstalnejših tekočih voda v Dobrepolju. O njegovem povirju znanstveniki še nič ne vedo; le to, da tudi on teče proti Črnemu morju. Teh skrbi očitno nima bližnji podpeški sosed, ki vhod jame izkorišča za skladišče in garažo. Zakaj navsezadnje ne, kadar gora miruje? Zijalo jame je široko deset metrov, visoko pa pet, dovolj obsežno za izlivanje vode, kadar je drobovje gore prenapolnjeno in se mora izbruhati. Takrat hudournik steče čez njegovo dvorišče in naprej čez dvorišča drugih domačij in naravnost doli v vas Podpeč, ki bi se ob tej hudi uri smela imenovati dobrepoljske Benetke. 

Besedilo in fotografiji: Željko Kozinc


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media