Flika grad drži

Zgodbe | mar. '21

Anka s starejšo vnukinjo Živo

Anka Gržina, po domače Lukatova, z Dolnjega Zemona se v spominih rada vrača k svojemu staremu očetu po mami, ki je kot sin tržaških trgovcev prišel za zeta na Dolnji Zemon pri Ilirski Bistrici. Očeta je namreč izgubila v rani mladosti med vojno, tako je stari oče Bevčič, kot mu sama pravi, pustil močan pečat v njenem otroštvu.

Spomin na dedove modrosti in znanje skrbno neguje in jih z veseljem z mano deli vsakič, ko jo obiščem, prav tako rada pripoveduje zgodbe, ki jih je povedala njena mama. Te so lahko hudomušne ali socialne ali o zgodovini njene vasi, ki premore tako novoveško graščino kot tudi cel sklop arheoloških najdišč naokoli.

Živ je spomin na vaščana gobavca, ki sta od otroštva živela kot izobčenca stran od vasi in vsaj za tiste čase doživela visoko starost. Stanovala naj bi v kamniti hiški na enem njihovem večjem vrtu. Hrano so jima sprva prinašali na začetek vrta starši, pozneje morda tudi drugi vaščani. Šele čez leta, ko je omikanost ljudi napredovala, so se zavedeli, da brata verjetno sploh nista imela nobene nalezljive bolezni, še manj pa gobavosti.

Ankin stari oče Bevčič, ki je bil rojen sredi 19. stoletja, je kot redek izobraženec večkrat obiskal zadnjo grofico v vasi in se z njo rad pomenkoval. Menda tudi grajska gospoda ni imela vsega, zato si je grofica pri Bevčičih večkrat izposodila lonec ali kozico. Skrbna pa je bila tako, da je večkrat kaj zašila, in ko jo je Ankin stari oče pobaral: »Gnadljova, kaj flikaste?«, mu je odrezavo odgovorila: »Flika grad drži!« Rodbina Scriboni Rossi je z njo konec 2. svetovne vojne izumrla in za posestva, ki menda niso bila majhna, se je potegovalo trideset daljnih sorodnikov. Njihov odvetnik pa jih je toliko časa prenašal naokoli in jim zaračunal toliko stroškov, da je dediščina nazadnje pripadla njemu. Zemonska graščina še vedno stoji, v njej so danes stanovanja, v gospodarskem delu pa prostori vaške skupnosti.

Zaklad v vodnjaku

Stari Zemonci pravijo, da stoji v bližini vasi še stari grad, ki je v izročilu nekakšen predhodnik novoveškega dvorca, ki stoji v jedru vasi. V resnici je stari grad prazgodovinska utrjena naselbina in poznorimska utrdba, a ljudska razlaga je privlačnejša kot suhoparno navajanje arheoloških podatkov. Anki je mama pripovedovala, da so stari grad napadli Turki, ga zažgali, tako da je grad popolnoma pogorel, prebivalci pa so svoje premoženje zmetali v vodnjak. Zaklada do zdaj ni še nihče našel, vsaj tistega v štirni ne, so pa v okolici naselbine na območju nekropol odkrili (še v 19. stoletju) mnogo prelepih predmetov, ki so končali verjetno v katerem od muzejev v tujini.

Lukatova Anka je nekaj let z možem živela v Nemčiji, ampak to omeni le mimogrede. Ljubše ji je vračanje v otroštvo, čeprav je ponosna tudi na svojega edinca, dve vnukinji, ki sta zdaj že odrasli, in snaho zdravnico, in to prav nič manj kot na svoje prednike. Mož Tone se je od njih poslovil jeseni, pa ne zaradi korone. Četudi ji začenja nagajati spomin, se mi zdi, da bom od nje izvedela še kakšno iskrivo. Zadnja domislica je stara sočna kletvica, prav tako iz zakladnice njene mame: »Sveta Lucija, kapot (plašč) ti gori!«

Besedilo: Sabina Stambulić Pugelj, fotografija: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media