Modna oblačila soustvarjajo okoljsko krizo

Prosti čas | mar. '21

Polna dnevna soba zbranih oblačil

Nenehno spreminjanje modnih smernic za pomlad, poletje, jesen in zimo pomeni nenehno proizvajanje in kupovanje novih in novih oblačil. In metanje v smeti »starih«, morda le lanskih oblačil, ki so večinoma še kot nova.

O tem sem se prepričal, ko sem z nekaj prijatelji in prijatelji od prijateljev organiziral zbiralno akcijo oblačil za ljudi, ki si ne morejo privoščiti niti osnovnih oblačil. Moja dnevna soba se je v tednu dni do vrha napolnila s kartonastimi škatlami, kamor sem razvrščal podarjena oblačila. Večina oblačil je bila zelo dobro ohranjena, dobra tretjina pa je bila tudi priznanih modnih znamk in visoke kakovosti, ki se je ne bi branili niti modni sladokusci.

Poskusi posameznih odvisnikov od nakupovanja, da svoje zaloge lanskih oblačil prodajo ali na spletu ali v trgovinah z rabljenimi oblačili, so večinoma bolj »misija nemogoče«. Namreč množica ljudi, ki bi si želela nositi »zastarela«, rabljena oblačila, je v razmerju z goro oblačil, ki vsako leto postanejo »neuporabna«, majhna. Res je, da je tudi veliko oblačil iz nekakovostnih materialov, trgovci z rabljenimi oblačili pa niso ravno navdušeni nad nakupom le-teh. V ZDA trgovci z rabljenimi oblačili, kot pišejo v reviji Newsweek, priznavajo, da v povprečju prodajo le okoli 20 odstotkov oblačil, nekaj jih nato prodajo »na kilo«, ko vreča oblačil stane le nekaj dolarjev, drugo gre v reciklažo oziroma v sežigalnice.

V Afriko in v smeti

Potem ko si (razmeroma) dobra rabljena oblačila razdelijo trgovci v ZDA, na Japonskem in Evropi, oblačila srednjega razreda potujejo v Južno Ameriko, slabša zimska pristanejo v hladnejših vzhodnoevropskih državah, poletna pa na afriški celini. Tako je bilo na primer po podatkih izpred nekaj let 80 odstotkov oblačil, ki so jih kupili prebivalci Ugande, rabljenih. Slaba posledica uvoza zavrženih oblačil iz zahodnega sveta je upad tekstilne industrije v nekaterih revnih afriških deželah – kar seveda pomeni tudi manj delovnih mest za že tako revno in v veliki meri že brezposelno prebivalstvo.

Res slabe kose tekstila, ki jih trg ne »požre«, predelajo oziroma zmeljejo in dodajo gradbenim izolacijskim materialom ali pa iz njih naredijo preproge za avtomobile. Veliko odvrženih oblačil pa predelajo v krpe, ki jih uporabljajo za čiščenje v avtomehaničnih delavnicah ali industrijskih obratih. Hitra moda nedvomno povzroča veliko onesnaženja in zapravljanja dragocenih virov, a (modno) podjetništvo se še vedno ni pripravljeno odpovedati dobičku. Tudi za ceno življenja na planetu Zemlja ne.

Kljub lepim besedam o recikliranju nekaterih velikih tekstilnih podjetij in raznovrstnim programom za sprejem rabljenega tekstila oziroma oblačil, naj bi se le 0,1 odstotka od letno 92 milijonov ton tekstilnih odpadkov oziroma po vsem svetu zbranih zavrženih oblačil predelalo v nova tekstilna vlakna, iz katerih nastanejo spet nova oblačila. Po podatkih Agencije za varno okolje EPA je na primer samo v ZDA na smetiščih in sežigalnicah končalo kar 84 odstotkov zavrženih oblačil.

Tudi če gre za »naravne« materiale, kot so bombaž, lan ali svila, ki naj bi bili neškodljivi za naravo, moramo vedeti, da so bili ti materiali pri proizvodnji oblačil večkrat predelani z nenaravnimi postopki. Pobelijo jih, pobarvajo, potiskajo, kemično očistijo, impregnirajo – te kemikalije pa se na odlagališčih oziroma smetiščih izlužijo in prehajajo v podtalnico, zemljo, pridelek, hrano, ozračje … in zastrupljajo naše okolje. In naš organizem.

Da ne govorimo o sintetičnih ali umetnih vlaknih, ki so praviloma narejena iz nafte in katerih razgradnja traja več stoletij. Podatki ameriške raziskave razkrivajo, da vsak Američan letno zavrže več kot 36 kg oblačil oziroma skupaj več kot 14 milijonov ton oblačil – podatki pa so vsako leto že zastareli. Odlaganje oblačil na smetišča je tudi velika potrata denarja, samo mesto New York letno nameni skoraj 20 milijonov dolarjev za sežiganje odvrženih oblačil, še pišejo v Newsweeku.

Tudi humanitarne organizacije so priznale, da jih hitra menjava mode spravlja v položaj, ko morajo podarjena oblačila prilagoditi povpraševanju. To od njih terja več dela pri razvrščanju in seveda večje stroške, kar postaja nerentabilno!

Kaj je bolj »eko«: bombaž ali sintetika?

Tehnologija zaprtega kroga, ko se izdelek reciklira in 'se nič ne zapravi' oziroma nastane recimo nova majica, je za zagovornike trajnostne mode mikavna možnost. A poročila iz prakse razkrivajo, da naravne materiale, kot so bombaž, lan in svila, sicer lahko razgradimo in iz njih izdelamo novo tkanino, a ker so bili že kemično obdelani, pobarvani, verjetno tudi pomešani z drugim materialom in nato zmleti, so vlakna slabe kakovosti. Čim večji je odstotek recikliranega materiala v novem oblačilu, tem slabše kakovosti je oblačilo. Oziroma se hitreje obrabi, strga. Zato je pri izdelavi novih oblačil iz starih recikliranih vlaken prav zaradi njihove slabe kakovosti treba dodati nova nereciklirana vlakna. 

Reciklaža umetnih materialov je draga in zapletena, torej cenovno »neprijazna« za oblačilno industrijo, ki terja čim večji dobiček, kot pač vsako podjetje. Pa še eno dejstvo velja premisliti. Na svetu bombaž gojijo na 35 milijonih hektarjev, kar lahko ponazorimo z velikostjo dobrih 17 Slovenij. Njegova pridelava ima velik vpliv na okolje, saj za svojo rast potrebuje ogromno toplote in vode. Za pridelavo kilograma bombaža (enih kavbojk!) je potrebnih kar 20.000 litrov vode. Da ne govorimo o pesticidih in umetnih gnojilih, ki vplivajo tudi na kakovost tal in voda v širši okolici, imajo pa tudi dokazano škodljive posledice na zdravje ljudi.

Tekstil iz umetnih vlaken je do določene mere okolju manj škodljiv, saj se za izdelavo na primer poliestrskega vlakna porabi manj vode kot pri bombažu, pri vzdrževanju in negi pa manj energije. Največji problem teh tkanin je mikroplastika, ki se v okolje izloča že v fazi izdelave tkanin, še več pa se je izloča v fazi nege oblačil. En pralni stroj poliestrskih tkanin v ciklu pranja izloči približno 700 tisoč mikrovlaken.

 Ali res potrebujem toliko oblačil?

Po neki raziskavi naj bi imela leta 1930 potrošnica v povprečju 30 kosov oblačil, danes jih ima 120. Manj oblačil v omari pomeni manjši negativen vpliv na okolje. Moramo po oblačilo res v trgovino? Tudi v trgovinah z rabljenimi oblačili ali izmenjevalnicah (vedno več jih je najti tudi pri nas) naletimo na prave unikatne zaklade. Oblačila za posebne priložnosti si raje izposodimo, večkrat pa obiščimo krojače in šivilje, ki znajo marsikateri kos lepo popraviti in mu podaljšati življenjsko dobo. Tehnologija predelave materialov oziroma reciklaže se iz leta v leto izboljšuje, zato lahko le upamo, da bo – v korist nam in naravi – kmalu odkrila pravo formulo, ki bo rešila to težavo. Pri tem je morda še najbolj na mestu (samo)kritična pripomba: morda se res prava formula za rešitev te težave skriva v naših potrošniško onesnaženih glavah.

Besedilo in fotografija: Vlado Kadunec


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media