Ljubezen je našla na Jordankalu
Dobre stare viže
Ivanka in Lojze Slak
Ivanka Slak svoje otroštvo opisuje kot skromno in lepo. Bila je srečen otrok, le igrač morda ni imela toliko, kolikor so jih imeli drugi otroci. Rojena je bila v kraju Sv. Helena, danes so to Javorje, nedaleč od Slivnice pri Celju. Na domačiji še vedno živi njen nečak. Ivanka, ki se je tedaj pisala Gaber, je imela tri sestre. Še mlada je odšla od doma, leta 1955 pa je v Ljubljani dobila službo v podjetju Saturnus, kjer je bila strojepiska in je obračunavala tudi osebne dohodke.
Na obisk svojega domačega kraja Jordankal na Dolenjskem jo je povabila in iz Ljubljane pripeljala sodelavka Marija, sestra Lojzeta Slaka. Po skupnem nedeljskem kosilu ju je Lojze povabil še na veselico v bližnjo Mirno Peč. »Takrat sem se prvič srečala z Lojzetovo glasbo, ki je bila drugačna od tiste, ki so jo igrali Avseniki, nekaj, česar še ni bilo slišati,« je hitro ugotovila.
Druženje pri Slakovih se je zavleklo do jutranjih ur, ko ju je Lojze z avtomobilom odpeljal v Ljubljano v službo. Ob slovesu jo je vprašal, ali bi se še kdaj videla, in ker je privolila, jo je že čez nekaj dni povabil v kino. Tako sta se zaljubila Dolenjec in Štajerka in poleti 1959 se je začela njuna skupna pot, Lojze je imel tedaj 27, Ivanka pa 21 let.
Poročila sta se že februarja naslednje leto, svatba pa je bila seveda na Lojzetovem Jordankalu. Še istega leta je na svet prišel njun prvi sin Slavko in družina je zaživela v Ljubljani v majhni sobici, ki jo je Ivanki dodelilo podjetje. A sta hitro prišla na misel, da bi si v Ljubljani postavila skupni dom in po slabih treh letih gradnje, trdega dela in odrekanja se je leta 1963 mlada Slakova družina preselila v hišo na Vodnikovi ulici v Dravljah, leta 1974 pa so se vselili v nov dom, ki je bil tokrat v naselju Gunclje v Ljubljani.
»Kdo bi si mislil, da bom ostal v Ljubljani?« se je Lojze večkrat spraševal. Tja je namreč prišel, da bi se izpopolnil v svojem poklicu, tapetništvu.
Kaj je Ivanki pred srečanjem z Lojzetom in po srečanju pomenila domača glasba? »Sem jo že prej kar dobro poznala, saj smo doma veliko prepevali s starši in sestrami. Nekaj pesmi je kasneje tudi Lojze uvrstil v repertoar in jih priredil za svoj ansambel,« se spominja.
Ivanka ni imela prav lahkega življenja, saj ni preprosto biti žena uspešnega glasbenika. Vse dodatno breme ob moževi odsotnosti je brez pomisleka prevzela nase, vzgojila in do kruha je spravila dva sinova. Tako Slavko kot mlajši Robert ji hvaležno vračata vso ljubezen, dobroto in pomoč. Hitro pa sta oba dobila tudi veselje do glasbe, uspešno sta zaključila nižjo glasbeno šolo, a se nista podala na glasbeno pot. Lojze je ob tem nekoč dejal: »Hvala bogu!«
In kaj Ivanka pove o svojem možu? »Kot glasbenik je bil izjemno vnet, priden, vztrajen in zelo kritičen do sebe in tudi do drugih. Bil je železen človek – kar si je zamislil, je po večkratnem preverjanju izpeljal do podrobnosti. Vedno sem občudovala njegovo vztrajnost in železno voljo. Mirno lahko povem, da je za glasbo živel vsak trenutek in zanj dejansko ni bilo ne praznika ne dopusta. Hvala bogu, da sva imela zidanico na Trški gori, kjer je Lojze lahko vsaj za krajši čas dal skrbi na stran,« se spominja Lojzeta iz dobrih starih časov. Ivanka mu je veliko pomagala tudi pri stikih s poslušalci.
Zidanica
Lojzetova velika želja je bila, da bi imela na priljubljenih vinorodnih gričkih na Trški gori nad Novim mestom svojo zidanico in vinograd. Želja se mu je izpolnila in Trška gora je postala njun drugi dom. Posadil je 700 trsov in v zidanici se je vedno najraje pogovarjal o delu v vinogradu in kasneje pri sodih v kleti, o vinogradniških skrbeh in veselju, ki se ga tam naleze, in seveda o cvičku, ki ga je imel najraje. Za rast trt, zorenje grozdov in pridelavo vina je Lojze vedno pridno in natančno skrbel. Da življenje vinogradnika ni lahko, je hitro ugotovila tudi Ivanka: »Če bi sešteli vse ure, ves znoj in vse delo, ki je potrebno, potem je cviček vreden precej več, kot dosega ceno na trgu. Vinogradniki bi ga lahko prodajali po ceni za viski!«
O možu zna povedati še veliko lepega. Kar je obljubil, je vedno naredil. »Seveda sem bila kot njegova žena veliko sama. Takoj po poroki sem mu nekajkrat rekla: 'A že spet greš?' in obema je bilo hudo. A vse pogosteje so ga iskali in prosili za igranje, kar mu je seveda veliko pomenilo. Res pa je, da nisva niti v sanjah pričakovala, da bo moral toliko nastopati in biti toliko časa od doma. A vse se da prenesti. Najhuje je bilo, ko sta bila otroka še majhna, Lojzeta tudi šest tednov ali celo dva meseca ni bilo domov. Morda mi je bilo vendarle nekoliko lažje zato, ker sem bila ves čas tudi sama v službi. Sem pa z njim velikokrat šla na veselice in koncerte po Sloveniji. Vesela sem, da se mu na poteh, razen ene nesreče, ni zgodilo nič hujšega in smo vsi ostali zdravi in zadovoljni,« se veselo nasmeji.
Kot oče pa je bil, doda Ivanka, skoraj preveč blag, a takšen je bil po značaju. Otrokoma je dovolil, da sta tu in tam ušpičila kakšno malenkost, pri čemer se je le smejal.
»Lahko rečem, da se je vedno zelo trudil, da bi bilo vse na svojem mestu in da bi tudi kot družina delovali lepo. Se mora pa glasbenikova žena vedno zavedati, s kom se je poročila in kaj to prinese. A ko sva bila oba že v pokoju, ni šel nikamor več brez mene in tako sva vsaj malce nadomestila tisto, česar nama je prej primanjkovalo.
Lahko rečem, da sva se z Lojzetom do njegovega zadnjega dne odlično razumela,« pove Ivanka. Ko ga je včasih vprašala, katero pesem je napisal zanjo, ji je vedno nagajivo odgovoril: »Vse pesmi so zate.«
Družinsko praznovanje Lojzetovih 70 let se je odvijalo v krogu sorodnikov, živih je bilo še vseh njegovih devet bratov in sester. Vsakdo je prinesel s seboj izvirno darilo, Ivanka pa mu je podarila pravega živega konja. In Lojze se ji je prisrčno zahvalil in dejal: »No, zdaj sem pa res na konju!«
Včasih je bil Ivankin najdražji Lojze, kasneje še sinova, danes pa so to vnuki. Pet jih ima in so njeno največje veselje. Sinu Slavku sta se rodila Luka in Ana, Robertu pa Jakob in dvojčici Lara in Julija.
