Skupaj je lažje biti sam
Vsi najraje živimo doma v znanem okolju, v hiši, ki smo jo z veliko odrekanja gradili več let. Ali pa smo kupili stanovanje, v katerem smo zdaj ostali sami, ko so otroci odšli. V Sloveniji kar 89 odstotkov starejših živi v lastniški nepremičnini, kar pa samo po sebi ne pomeni, da živijo v stanovanju, primernem za starost. Hiše in stanovanja so potrebni vzdrževanja, zamenjava kurilne peči ali pralnega stroja je hud finančni problem, pokojnine so majhne, da marsikdo celo stroškov ogrevanja ne zmore več.
Ko pride bolezen, se vse postavi na glavo. Otroci ne morejo poskrbeti za nas, tako kot so v preteklosti mnogi otroci poskrbeli za svoje starše. Zato je skrajni čas, da se o tem začnemo pogovarjati. Življenjska doba se daljša, pred nami je že četrto življenjsko obdobje, veliko partnerjev je že pokojnih in z eno pokojnino je težko. Marsikdo ne vozi več avtomobila in se njegov svet naenkrat zelo skrči. Organizem čuti breme let in le redki pri sedemdesetih še nimajo nobenih zdravil. Tudi spomin nas počasi izdaja. Če nismo družabne sorte, se zgodi, da nimamo več nikogar, ki bi mu kaj povedali.
Kaj, ko bi živeli skupaj?
Marsikateri smo prepričani, da oblike, ki jih predvideva država, niso edina možnost. Oskrba na domu in domovi za starejše predvsem zaradi pomanjkanja kadrov in cen, ki so za marsikoga nedostopne, niso primerne rešitve. Veliko nas je, ki nas zanima sobivanje. Želimo sami poskrbeti zase in pomagati drugim, dokler še zmoremo. V svetu že desetletja razvijajo različne možnosti sobivanja v starosti v večjih najemnih bivalnih enotah, prilagojenih starejšim. Pri nas bo treba vložiti še veliko truda za spremembe, ki nam bodo omogočile kakovostno bivanje na stara leta.
Sobivanje ne pomeni le delitve stroškov, ampak tudi pomoč pri vsakdanjih opravilih, druženje, širjenje socialne mreže in s tem premagovanje osamljenosti. Morda z manj udobja kot v lastnem domu ali varovanem stanovanju, a sobivanje je prav gotovo možnost, da čim dlje samostojno odločamo o sebi.
S prijatelji, sorodniki ali drugimi zainteresiranimi bi lahko živeli skupaj, vse dokler bi bili dovolj zdravi in vitalni.
Že zdaj je veliko starejših od 90 let, ki potrebujejo le minimalno pomoč, dokler so zdravi. A že pljučnica ali nesrečen padec naše življenje postavi na glavo in edina možnost je dom za starejše. Če bi ta oseba bivala v taki skupnosti, bi po odpustu iz bolnišnice lahko sami poskrbeli zanjo ali z manjšo zunanjo pomočjo, ji delali družbo in jo bodrili, jo peljali na svež zrak in tako bi veliko prej okrevala.
Seveda bi se bilo treba pri sobivanju v stanovanjski skupnosti prilagajati, pa saj se je v domu za starostnike tudi treba in tam vaša beseda malo šteje. Z domišljenimi pravili sobivanja in mediatorjem, ki bi priskočil na pomoč ob nesporazumih, bi se skupaj odločali o vsem, kar vpliva na življenje posameznika v taki skupnosti. Sami bi skrbeli za gospodinjstvo, pranje in čiščenje, dokler bi bili za to sposobni, kasneje pa bi skupaj najeli pomoč za nekaj ur dnevno. Stroški bivanja bi tako bili precej nižji, kot če živite sami ali v domu. Na ta račun bi si lahko privoščili kakšno potovanje, toplice ali gledališko predstavo. Ne gre pozabiti na ugodne učinke druženja in medsebojne pomoči.
Sobivanje v praksi
Ponudila se mi je priložnost, da sem en mesec živela v taki skupnosti skupaj z osmimi sostanovalci, ki se prej niso poznali, v starosti od 62 do 81 let – sedem žensk in en moški. V Sloveniji deluje že štiri leta – in deluje!
Prebivalci živijo v objektu na deželi kot turisti, ki so se odločili za dolgotrajen najem sobe s kopalnico ter udobno opremljenimi skupnimi prostori, dnevnim prostorom z velikim televizijskim sprejemnikom, veliko jedilnico, zgledno opremljeno kuhinjo, pralnico in sušilnico in tremi paviljoni za klepet ali branje. Vsak skrbi za urejenost svoje sobe, za skupne prostore pa skrbijo vsi po tedenskem razporedu. Skupaj se dogovorijo, kaj bodo jedli in kdo bo kuhal, enkrat tedensko dva člana opravita nakupe za vse, stroške si razdelijo. Kosila imajo skupna, zajtrke in večerje si pripravijo sami po želji. Vse drugo je v rokah posameznika, ki si po svoje razporeja čas. Lahko gre na sprehod, izlet, klepeta z drugimi, skrbi za svoje perilo, igra družabne igre, bere ali pa skupaj s sostanovalci gleda film, tekmo … Kdor želi, vrtnari, se ukvarja z lončnicami, po potrebi pomaga drugemu. Za vzdrževanje, ogrevanje, za vse je poskrbljeno! Imajo zunanjega mediatorja, ki se z njimi pogovarja, svetuje in rešuje spore takoj, ko se pojavijo.
Lepo bi bilo, če bi naša država ali občine poskrbele tudi za možnost najema primernih stanovanjskih enot za štiri do osem starejših stanovalcev, ne le za oskrbovana stanovanja, kjer je stanovalec sam in mora vso pomoč (kuhanje, nakupovanje, pomoč pri kopanju ...) poiskati in jo plačati, oskrbovalcev pa primanjkuje. Tako bi razbremenili pritisk na domove starejših, manj bi bilo osamljenosti, rešen bi bil marsikateri problem starejših. Ker bi vsak stanovalec imel svojo sobo s kopalnico, bi se vedno lahko umaknil v svoj svet. Če pa bi zbolel ali se slabo počutil, bi imel na drugi strani vrat svoje sobe nekoga, ki bi mu priskočil na pomoč.
Marta Satler
V Ljubljani se obeta sobivalna skupnost za starejše
Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana (JSS MOL) na robu Štepanje vasi ob križišču Litijske s Pesarsko cesto načrtuje novo medgeneracijsko stanovanjsko sosesko s 97 neprofitnimi najemnimi stanovanji v treh trinadstropnih stavbah. V soseski sta predvideni tudi dve večji stanovanjski enoti (vsaka meri približno 150 kvadratnih metrov), namenjeni sobivanju starejših in ob upoštevanju vseh standardov prilagojeni za bivanje starejših. Vsaka enota bo za štiri stanovalce; vsak bo imel svojo sobo s kopalnico, druge površine pa bodo v skupni uporabi: velika kuhinja z jedilnico, dnevna soba, balkon in pralnica.
Razpis za oddajo enot, namenjenih sobivanju, na tej lokaciji bo objavljen predvidoma v prvi polovici leta 2023, vselitev najemnikov pa načrtujejo konec istega leta. Pogojev za bivanje v tej novi bivanjski obliki še niso dokončno določili, a verjetno bodo morali najemniki izpolnjevati pogoje, podobne tistim za dodelitev neprofitnega stanovanja oziroma namenskega oskrbovanega stanovanja. To pomeni, da bodo morali biti starejši od 60 let, s stalnim bivališčem v Mestni občini Ljubljani in sposobni samostojnega bivanja in seveda ne bodo smeli presegati premoženjskega cenzusa.
Na JSS MOL razmišljajo tudi o prevzemu lastniških nepremičnin v najem. Kaj to pomeni? Mnogi starejši so lastniki hiš ali večjih stanovanj, ki so za bivanje ene osebe prevelika, neprilagojena za bivanje v starosti, v višjem nadstropju brez dvigala ali ob nizkih pokojninah predraga za vzdrževanje. Starejši lastniki bodo dobili možnost, da nepremičnino oddajo skladu in se preselijo v stanovanjsko skupnost. Tako bodo ohranili svojo samostojnost in zasebnost, v skupnih prostorih pa se bodo lahko družili s sostanovalci. Ko smo obiskali tovrstne sobivalne skupnosti v tujini, so nam povedali, da se med stanovalci navadno razvije solidarnost, med seboj si po potrebi pomagajo ali pokličejo zunanjo pomoč, občasno pa jih obišče predstavnik upravljavca, da se skupaj pogovorijo, zgladijo kakšen nesporazum itd.
Zanimivo je, da je prvi v Sloveniji, ki starejšim ponuja možnost bivanja v stanovanjski skupnosti, Javni stanovanjski sklad Mestne občine Murska Sobota. S pomočjo evropskih sredstev so lani prenovili večjo hišo v središču mesta, prostora bo za osem stanovalcev in že sprejemajo prijave.
Vsekakor pozdravljamo pobudi obeh občin, saj bo tako tudi pri nas več možnosti za kakovostno bivanje v starosti. Upamo, da bodo tem dobrim praksam sledili tudi drugje po Sloveniji.
V okviru projekta Na kmetijo! so članice civilne iniciative za sobivanje starejših obiskale gospodinjsko skupnost starejših v Davči, ki jo vodi Peter Prezelj (na sliki desno). V projektu Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo skupaj s partnerskimi kmetijami raziskuje možnosti za razvoj bivanja starejših na kmetijah, kakšen je interes med lastniki kmetij za razvoj tovrstne dopolnilne dejavnosti ter med starejšimi za bivanje na podeželju. Fotografija: A. O.
