Vlakec
Vlakec velja za igračo za očete in sinove, toda v resnici obstajata dve vrsti izdelkov: prvi so v razmerju pomanjšani posnetki lokomotiv in vlakov, ki so lahko zelo dragi in so namenjeni odraslim zbiralcem, igračka vlakec pa je prilagojena otrokovim potrebam.
Prvi vlakci so bili narejeni v 19. stoletju, ko se je »železna cesta« začela širiti po Evropi in ZDA, kar so proslavili tudi z modelčki vlaka. Narejeni so bili iz litega železa in se niso premikali. Kmalu so izdelali modelček lokomotive, ki je zmogla vleči vagončke, saj jo je poganjal motor na paro ali pa na mehanizem na navitje. Pravi razmah je igrača dosegla, ko ga je začela izdelovati nemška tovarna Märklin, kjer so izdelovali hišice za punčke, že nekaj časa pa so iskali igračo za dečke. Otroci so lahko sestavili cel sistem železnice s kretnicami, predori, mostovi in železniškimi postajami. Prvi električni vlakec je prišel na trg šele leta 1925. Električni vlakci so kmalu postali zelo priljubljeni, igrača pa je postajala vedno bolj zapletena. Vlakci so lahko menjali smer, se ustavili in spet speljali, prižigale so se luči in signalizacija na vlakcu, slišal se je zvočni signal …
Druga svetovna vojna je zaustavila proizvodnjo igrač. Po koncu vojne so sicer tovarne z igračami spet začele delovati, toda priljubljenost vlakcev je močno upadla. Do leta 1950 je bilo med modeli vlakov in med igračko vlakcem le malo razlik, potem pa sta nastala dva povsem drugačna izdelka. Otroški vlakci so bili narejeni shematsko in iz materialov, varnih za otroke. Otrok je vlakec sam vlekel ali potiskal. Električni vlakci so bili namenjeni večjim otrokom in najstnikom, natančni posnetki vlakov v pravem merilu pa odraslim zbiralcem. Za današnje vlakce je značilno, da so prilagojeni različnim starostim otrok, vlaki za zbiralce pa so vedno bolj zapleteni. Nekateri so opremljeni celo s kamero, ki na računalniškem zaslonu kaže sliko, ki daje vtis, kot da zares sedimo v kabini vlakovodje in opazujemo, kako drvimo skozi mini svet.