Posvojimo dedka ali babico

Zgodbe | apr. '21

Pavla Mlinarič

Lahko bi rekli, da je naša sogovornica Pavla Mlinarič iz Maribora, upokojena magistra javne uprave, človek, ki že vsaj zadnjih trideset let živi pred časom. Kar naprej namreč tuhta in razmišlja, kaj storiti, da bi bilo tudi za najrevnejše, zelo osamljene in najranljivejše življenje lepše in prijaznejše. Sprva ob njenih predlogih ljudje odkimavajo in pravijo, da to ni mogoče. Čez nekaj časa pa vendarle njene zamisli sprejmejo in le-te zaživijo.

Pavla Mlinarič ima 78 let in s partnerjem Milenkom živi v hiši blizu mariborske vzpenjače. Ker okoli domovanja nimata dovolj zemlje, sta si v bližini najela njivo, njuna mala nebesa, kjer preživljata dneve od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Tam imata majhno, a lično barakico, v njej plinski štedilnik, da si pogrejeta hrano in skuhata kavico, pa tudi ležišče, da se lahko tisti, ki ga je delo preveč utrudilo, malo odpočije. »Uživava v kmetovanju in opazovanju, kaj vse zraste izpod najinih rok,« začne. Sta samooskrbna, pa tudi sinu, ki živi s svojo družino v prvem nadstropju iste hiše, ni treba kupovati zelenjave. »S solato, svežim paradižnikom ali blitvo pa pogosto razveselim še kakšno prijateljico.« 

Pavla Mlinarič se je leta 2006 upokojila pri 63 letih in je imela kar 43 let delovne dobe. Zadnja leta je bila v službi na Občini Maribor, devet let pa je delala tudi v Nemčiji, in sicer pri časopisni hiši na oddelku za oglase. Pred časom je raziskovala trpinčenje na delovnem mestu. Na zelo obiskanih predavanjih po vsej Sloveniji je poudarjala, da so med trpinčenimi najpogosteje socialno šibkejši zaposleni, kot so samohranilke in invalidi. Ranljive je najlaže prizadeti. »Veliko ljudem sem pomagala iz spirale mobinga.«

Prav tako je pomagala nahraniti številne ljudi. No, ne dobesedno. »Ko sem videla, koliko hrane gre iz trgovin v nič, v biološke odpadke, sem predlagala, da naj raje kot v smeteh pristane na mizi kakšne revne družine ali naj jo pojedo brezdomci.« To zamisel je uresničila skupaj s pomočjo Lions kluba Zarja Maribor in prvim donatorjem Mercatorjem. »Danes mariborski karitas prevzema hrano, ki je živilske trgovine tisti dan niso prodale, in jo pelje v zavetišče za brezdomce in revnim družinam ter posameznikom.« Ta projekt, ki ga je začela naša sogovornica, se vse bolj širi po Sloveniji in v njem sodelujejo praktično vse živilske trgovine.

Poklonite komu pozornost

Potem pove, da je pred leti postala nekakšna dobra vila 90-letnemu Frančku Kranjcu, gospodu, ki je sicer še skrbel zase v svojem stanovanju, a ni imel nikogar, da bi se z njim pogovarjal. »Kar posvojila sem ga,« reče preprosto in doda, da se ji je zdel kot oče. Ko je prišla k njemu na obisk, mu je pogosto prinesla svežo žemljo, domače piškote ali češnje z njihovega drevesa, obema skuhala kavo in z njim poklepetala. »Vse sva predelala. Tudi politiko.« Včasih je prišel z njo tudi njen partner ali sin. »Postal je del naše družine, saj smo ga občasno k sebi povabili na kosilo.« Ko je imel 100 let, se je preselil v Dom Danice Vogrinec, kjer ga je Pavla Mlinarič vsaj enkrat na teden obiskovala. »Umrl je pri 103 letih in večkrat mi je rekel, da je zaradi mene njegovo življenje lepše in je zato srečen.« Ona pa je bila srečna zaradi občutka, da je nekoga razveseljevala. »Lep občutek. Poskusite, boste videli.«

In potem ji je prišlo na misel, da bi lahko vsakdo, ki so mu starejši ljudje blizu, sploh tisti, ki nimajo svojih starejših sorodnikov, posvojil starejšega človeka: soseda v bloku ali domu starejših ali invalida, ki je osamljen. Predlaga, da bi te posvojitve ostale neformalne. »Če se v človeške odnose vmešajo birokrati, formularji in predpisi, pogosto vse zvodeni. Gre za to, da človeku daš to, kar je najdragocenejše: svoj čas in svojo pozornost. Da osamljenega človeka na neki način začutiš, pa tudi on tebe, da tudi on postane delček tvoje družine, pa čeprav ga povabiš na kosilo v svoj dom le za velike praznike, ko se ljudje počutijo tako zelo osamljene.«

Želi si, da bi njeno zamisel o posvojitvi dedka ali babice sprejelo katero izmed društev in jo oživilo. »Če dolgo živiš, je sicer fino, pa vendarle zaradi starosti pogosto izgubiš vse prijatelje in znance. Na koncu ostaneš sam in brez svoje generacije. Če nimaš otrok, vnukov ali pravnukov ali ti živijo daleč, morda celo v tujini, bi bil vsekakor srečen, če bi te kdo nesebično posvojil,« sklene Pavla Mlinarič.

Neva Železnik 


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media