Prikupna vasica pod previsnimi stenami Krna

Zgodbe | apr. '21

ODSTRTE PODOBE – DREŽNICA

Mirko Kurinčič

Slikovito gručasto naselje, ki je šest kilometrov oddaljeno od občinskega središča Kobarida, leži 550 metrov nad morjem na plodni terasi v amfiteatrsko oblikovanem svetu pod previsnimi stenami Krna. Vas z vzhoda proti zahodu obdajajo visoki hribi: Planica (1376 m), Kožljak (1587 m), Krn (2244 m), Srednji vrh (2134 m), Krnčica (2142 m), Lopatnik (2012 m), Oblo brdo (1957 m), Vršič (1897 m), Morizna s Krasjim vrhom (1773 m), Velikim vrhom (1764 m) in Pirhovcem (1660 m). Na zahod se terasasta dolina odpira proti kobariškemu Stolu (1673 m) onkraj reke Soče, na jugu pa sta nižja Ozben (795 m) in Ladrski vrh (650 m).

Prvi zapiski o teh krajih, ki so delo vikarjev, segajo v leto 1324, ko je Drežnica spadala pod Tolmin, prvi prehodni naseljenci pa so tod že stoletje prej domnevno bili nomadski pastirji. »S severa so prišli k nam Kelti, znani po visoki kulturi, obrti in znanju. V bližnji okolici so tako nastale še vasi Magozd, Jezerca, Drežniške Ravne in Koseč. Prebivalci so se v glavnem prehranjevali s kozjim in ovčjim mlekom, saj je bila drežniška planota še neobdelana. Mnogo kasneje, ko je Tolminsko prišlo pod oglejski patriarhat, so benediktinci ljudi učili kmetovati in predelovati mleko. Življenjski pogoji so se tako izboljšali in število prebivalcev je naraščalo. V letih do prve svetovne vojne (1914) je bilo na drežniškem območju od 1000 do 1200 prebivalcev,« pravi 74-letni domačin Mirko Kurinčič, ljubiteljski krajevni zgodovinar. Po lanskih podatki Statističnega urada RS pa na tem območju živi približno pol manj prebivalcev oziroma 534, od tega skoraj polovica (235) v Drežnici.

Poletna paša na planinah

Za drežniško arhitekturno podobo so značilne nadstropne zidane hiše običajno ločene od gospodarskih poslopij.

Vas obkrožata potoka Kozjak in Ročica, leva pritoka reke Soče. Zidane nadstropne hiše kobariškega tipa so ponekod obrasle z vinsko trto (beníko) in so večinoma ločene od gospodarskih poslopij. Na travnikih in senožetih stojijo seniki, imenovani hlevi, in dvojni kozolci – stogi. Nekateri prebivalci se še vedno ukvarjajo s kmetovanjem, pri čemer je najpomembnejša živinoreja s poletno pašo na planinah Zapleč (1200 m) in Zaprikraj (1208 m) nad Drežniškimi Ravnami. Na njivah gojijo koruzo (vidimo jo tudi na spodnjem delu panoramske fotografije na dvoslikovni razglednici), krompir, fižol, krmne rastline, na pobočjih in v strmem svetu so sončni travniki, v sadovnjakih pa uspevajo predvsem hruške, slive, jablane.

Tako je bilo tudi na manjši Lovrižovi kmetiji v drežniškem Dolénjem koncu, na kateri se je kot drugi od sedmih otrok rodil naš sogovornik in si kasneje poleg hiše staršev postavil svoj dom. »Redili smo govedo in drobnico, naš glavni pridelek pa je bilo mleko. Tega smo predelali v sir in maslo, ki sta šla v prodajo, medtem ko smo skuto in sirotko porabili doma. Že leta 1880 je bila v Drežnici ustanovljena mlekarska zadruga, ki je postavila mlekarno, v kateri so predelovali mleko. To je trajalo vse do leta 1952, ko so zgradili mlekarno v Kobaridu, zaprli vaške mlekarne ter začeli mleko voziti tja,« pripoveduje Mirko Kurinčič in opozori še na nabiranje zdravilnih zelišč, s katerim se je že po prvi svetovni vojni začelo ukvarjati precej domačinov, nekateri pa se še danes. Pri tem iz zdravilnih rastlin izdelujejo domača zdravila in napitke ali pa jih prodajajo.  

Skozi stoletja se je v okviru drežniške živinoreje, ki se odvija na zahtevnem hribovskem območju, izoblikovala posebna pasma zelo trdoživih koz, ki so sposobne preživeti v najtežjih razmerah v gorah. Nanjo opozarja tudi ljudska pesem: »Čin, čin, čin, Drežnica, kje so kozice? Gori na skalici, kjer ni vodice.« Drežniška koza je običajno črne, včasih pa tudi srnaste barve in predstavlja edino priznano avtohtono slovensko pasmo koz.

Mogočna božjepotna bazilika

Na panoramski sliki Drežnice iz začetka 20. stoletja še stoji prvotna cerkev sv. Jurija, na mestu katere so leta 1912 zgradili sedanjo župnijsko cerkev Srca Jezusovega.

Ko je leta 1892 kurat Jožef Kalin prišel v Drežnico za dušnega pastirja, je južno od središča vasi odkupil vzpetino Grad, na kateri je nameraval urediti postaje križevega pota in najprej na vrhu postavil tri križe, ki so upodobljeni na manjši razgledniški sliki iz začetka 20. stoletja. Toda ker je potres leta 1895 dodatno razmajal prvotno cerkev sv. Jurija, so jo morali znotraj in zunaj podpreti s tramovi, tako da se je v njej lahko le začasno odvijalo bogoslužje. Zato je opustil misel na postavitev križevega pota na Grad in vso svojo pozornost namenil gradnji nove cerkve, posvečene Srcu Jezusovemu. Dela se je lotil, kot v svoji krajevni monografiji navaja Jože Kanalec, z ustanovitvijo Društva za zidanje nove farne cerkve Srca Jezusovega v Drežnici, ki je v desetih letih skupaj s posojilom zbralo dovolj denarja, da so leta 1911 po načrtih graškega arhitekta Hansa Pascherja začeli gradnjo, ki so jo zaupali furlanskim mojstrom, pri njej pa je sodelovalo več kot tristo prebivalcev Drežnice in okoliških vasi. Za božič leta 1912 je bila drežniška romarska župnijska cerkev, čeprav še ne povsem izdelana, blagoslovljena in pripravljena za bogoslužje. Tik pred začetkom prve svetovne vojne, med katero je na srečo ostala nepoškodovana, so jo ometali, znotraj pa še ni bilo kora, oltarjev in tlaka, tudi zvonik je bil zgrajen le do polovice; vse to so dokončali do leta 1986.

Cerkev je triladijska stavba s pročeljem in vhodnim stopniščem. Dolga je 40 metrov, osrednja ladja je visoka 21 metrov, zvonik pa 52 metrov. Glavni oltar je sestavljen iz raznovrstnih marmorjev in mozaikov. Zanj je največ darovala služkinja Kati Čušin iz Podbele. Čudovit okras cerkve so barvna okna, delo innsbruške delavnice. Na spodnjih oknih v stranskih ladjah je upodobljen izjemen križev pot. Goriška nadškofijska sinoda je marca leta 1941 cerkev razglasila za božjepotno, oktobra pa za baziliko. Leto kasneje sta jo poslikala akademska slikarja Zoran Mušič in Avgust Černigoj.

Zasebna muzejska zbirka Botognice

Med prvo svetovno vojno je po grebenih nad vasjo potekala prva frontna črta s kavernami, bunkerji in strelskimi jarki. »Kmalu potem, ko je 24. maja 1915 Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski, so v naše vasi prihrumeli italijanski vojaki. Ker so v avstrijsko vojsko že prej vpoklicali 158 mož med 18. in 50. letom starosti iz takratne drežniške občine, so doma ostali le otroci, ženske in starci, njihova edina opora je bil župnik Jožef Kalin. Ko so Italijani s hribov prinesli prve mrtvece, so vaščanom povedali, da morajo v begunstvo. Vsak je vzel s seboj, kar je mogel nesti, vse drugo je ostalo Lahom, ki so se naselili na njihovih domačijah. Večina je bila na začetku pregnana v Breginjski kot, nekateri pa so bili kasneje premeščeni v južno Italijo. V begunstvu so preživeli 27 mesecev, saj so se šele po 12. soški bitki konec oktobra 1917, ko je avstrijsko-nemška armada izvedla preboj pri Kobaridu in italijansko vojsko pognala v beg proti Furlaniji, začeli vračati v opustošene domove. Toda kmalu po končani vojni (novembra 1918) so se začela uresničevati določila londonskega pakta in na to območje so spet prišli Italijani in naše ljudi kar 25 let tlačili s fašizmom. Kljub temu so zdržali in dočakali združitev s svojo pravo domovino,« opisuje tedanje dogajanje na tem koncu Slovenije Mirko Kurinčič, eden prvih zasebnih zbiralcev ostalin iz prve svetovne vojne pri nas.

Še zdaj se živo spominja, kako so v njegovi mladosti starši doma in starejši možje, nekdanji avstrijski vojaki, pred vaško mlekarno pripovedovali zgodbe o prvi svetovni vojni. Ta tematika ga je še dodatno podžgala, ko je izvedel, da je ob preboju pri Kobaridu 24. oktobra 1917 v avstro-ogrski uniformi padel tudi njegov stric Alojz Kurinčič. Zato je leta 1965 začel v Krnskem pogorju in okolici drežniških vasi načrtno zbirati predmete iz obdobja prve svetovne vojne. Sprva sta ga zanimala predvsem orožje in vojaška oprema, toda sčasoma so ga še bolj pritegnili razni osebni predmeti, tudi najdrobnejši, s pomočjo katerih si je skušal ustvariti okoliščine, v katerih so na frontnih položajih živeli in umirali vojaki, tudi slovenski. Z leti je začel najdene predmete, potem ko jih je temeljito očistil in proučil, skrbno razporejati po vsebinskih sklopih na podstrešju svoje hiše in tako je nastala imenitna zasebna muzejska zbirka Botognice, v kateri je več kot tri tisoč predmetov in je bila za javnost uradno odprta leta 1993. V njen okvir spada tudi ločen etnografski del, ki nazorno prikazuje drežniško preteklost in drežniške običaje, med katerimi zagotovo najbolj izstopa starosvetno pustovanje poganskega izvora, pri katerem z doma izdelanimi lesenimi maskami sodelujejo le neporočeni fantje.                                                                           

Boris Dolničar 


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media