Bogovi v belem in angeli v modrem
Človek šele takrat spozna, kaj je imel, ko to izgubi. Slovenski pregovor
Spominjam se otroštva, ko smo sanjali o poklicih svojega življenja. Le kdo ni vsaj enkrat pomislil, da bi postal zdravnik? K sreči sem kmalu ugotovila, koliko »krvi« lahko vidiš pri tem poklicu, in misel prav hitro opustila. Ne da bi seveda slutila, koliko mrtvih in dobesedno v »krvi« bom videla kot dežurna tožilka.
Premišljujem, kako bi sploh opravljala na primer poklic družinske zdravnice, če bi vsaj približno tako kot za tožilske spise skrbela za svoje paciente. Ali bi prav tako delala vse dni v tednu, dobesedno sanjala o primerih, se vživljala v težave slehernika? Zagotovo. Družinski ali osebni zdravnik je namreč tisti, ki bi moral svoje paciente poznati tako dobro, da bi jih sam povabil na pogovor in pregled, če se sami predolgo ne bi oglasili. So bolezni in stanja, ki jih moraš pač kontrolirati. Čas korone pa je vse tako zelo zelo odtujil, da svoje zdravnice nisem videla v živo točno eno leto. Morda imajo drugi večjo srečo.
Dvajset let sicer nisem bila niti en sam dan na bolniškem dopustu. In dvaindvajset let k sreči prav v nobeni bolnišnici. Razen službeno. Zdrava. Kdaj pa kdaj tudi kak dan ali uro prehlajena, celo z vročino, a delo ni dopuščalo odsotnosti. Tako sem vsaj mislila. Vzela sem tabletko in hitela naprej.
A v preteklem letu bi zdravnico morda vseeno potrebovala. Žal sem ji lahko pisala le na e-naslov, prejemala pa sem le SMS-sporočila o tem, da grem lahko v laboratorij, in to večkrat, nato e-pošto in SMS-sporočilo s šiframi za izvid in še obvestilo, naj v lekarni prevzamem prvi, drugi, tretji in celo četrti antibiotik. Pojasnil, zakaj niso pomagali, nisem prejela. Vse, prav vse, tudi moja laična samoocena, je potekalo le prek e-naprav. Samo enkrat sva se na hitro slišali, obvestila pa so pošiljali kar njeni medicinski bratje in sestre. K sreči je mogoče laboratorijske parametre preveriti vsaj prek Googla. Ponudi ti tudi diagnoze, ob katerih zledeniš. Pojasnilna dolžnost bi morala biti povsem drugačna. Tudi v koronačasih.
Zato sem bila zelo vesela čudovitega specialista dr. Roka Bizjaka, ki pa se me ni »bal« srečati v živo. Do njega sem prišla po res srečnem naključju. In za mano je tridnevno bivanje v UKC. Tudi pred sprejemom v bolnišnico in preiskavami, nujno potrebnimi za poseg, sem v matični ambulanti videla le medicinsko sestro. Vsaj tedaj sem pričakovala NJO. Zaman.
Mnogi zdravniki si še kako zaslužijo plačo, celo veliko veliko višjo. A ne kar vsi. In imela sem skoraj »srečo«, da so me kljub manjši operaciji zaradi zapleta z narkozo, ki je nisem prejela že več kot dve desetletji, za en dan premestili celo na intenzivni oddelek, od tam pa me k sreči poslali naravnost domov. Ne morete si niti predstavljati »angelov v modrem«, ki na intenzivnem oddelku skrbijo za kup ljudi, priključenih na mnoge aparature, nihajočih med življenjem in smrtjo. Vsak dan vsaj z grozečim covidom vred. Spati mi je bilo prav škoda, saj sem si nabrala tem za še eno knjigo. Kako je šele na covid oddelkih, kjer zaposleni delajo v popolni »bojni« opremi! Medicinski sestri sem rekla, da bi morala imeti hodomer, ki bi ji poročal o številu njenih korakov. Med delom je utegnila spiti le vodo. Res je, imamo tako in drugačno zdravstveno osebje. Tako kot v vseh drugih poklicih, a v zdravstvu je res nekoliko drugače. Mnogo bolj osebno, in povprečnih tam sploh ne bi smelo biti.
Na urološkem oddelku UKC Ljubljana sem v osmem nadstropju spoznala čudovite ljudi. Vestni, predani in odlični. Od prvega do zadnjega.
