Prošček, visoko pod bohinjskimi gorami

Prosti čas | apr. '21

Prošček je slikovito pahljačasto slapišče.

Vabimo v Kneške Ravne, kjer se tik pred vasjo prav ob cesti zliva eno najlepših slapišč v Sloveniji, imenovano Prošček. Do tu je s Kneže malo manj kot tri ure lepe hoje. Verjetno ni nikjer drugje tako izredna naravna znamenitost tako lahko dostopna. Je tik pod mejo Triglavskega narodnega parka.

Iz Ljubljane potrebujemo do tja 62 kilometrov, od Škofje Loke prek Selške doline in Petrovega Brda do Kneže in naprej v dolino rečice Knežice. Iz naselja Kneža (244 m) je do vasice Kneške Ravne (735 m) pod Voglom (1922 m) v verigi Spodnjih Bohinjskih gora 11 kilometrov po asfaltu.

Bača je reka, ki si je v mehke apnence med Poreznom in Spodnjimi Bohinjskimi gorami vrezala globoko korito, tako globoko, da je na njenem dnu komaj prostora za cesto in železnico. Na njenih pobočjih utrjeni možje kosijo z derezami na nogah; dozdeva se ti, da so tudi vasice splezale na pobočja in da morajo njihove seliščne korenine imeti najmanj moč derez, da jih ne odplakne v dolino, naprej na Primorsko in proti morju. Že na prevalu Petrovo Brdo, takoj ko se s soriške in selške strani spustiš v Baško grapo, buhne vate topla primorska sapa. V Grahovem in na Kneži te oblije tudi radovedna prijaznost domačinov: na toplem si, začutiš in pomisliš, da je nesrečna slovenska kinematografija imela najsrečnejši trenutek prav tu, v tej globoki, a k soncu vedro obrnjeni grapi, ko je leta 1950 snemala svoj prvi zvočni film. Počutiš se tako, kot se je filmu reklo: Na svoji zemlji.

Mlinček na Proščku

Grape je kar prehitro konec, zato si je užitek dobro podaljšati s katero izmed stranskih grapic, ki se z obeh strani stekajo v Bačo; kar pomeni: nahoditi in naužiti se miru in svežine, se načuditi vztrajnosti in lepoti življenja. Pustite na Kneži avto in se po soteski rečice Knežice napotite pod Vogel, Šijo in druge bohinjske vršace. Po jamasti in zdrti cestici je – najprej po hladu – do Kneških Raven in nazaj hoje kar za dobre štiri ure. Izlet za ves dan! Če boste podlegli svoji komodnosti, se lahko tudi peljete; boste pa gori, nad zaselkom Za grivo, kjer se globel razširi, bolj pri močeh za prečenje gozdnih širjav in pašnikov, za raziskovanje številnih pritočkov in slapičij.

Urejene domačije sredi hribov

Skladi kamnin se v tej dolinici igrivo vijugajo in celo prekopicujejo. Človek veselo pomisli, da ta narinjenost vsega kamnitega izdaja, kako se je narava v svoji dolgi zgodovini zibala v sončnem naročju, se rada zabavala z vsem, kar se mora uvijati in drobiti. To pa so tudi, kajpak, predvsem ljudje. Vzdržljivi, trpežni ljudje. Po šoku, ki so ga doživeli v socializmu z begom mladih – leta 1940 je v povirju Knešce živelo 356 ljudi, leta 1998 pa le še 29 –, domačini zdaj spet bolj voljno ponavljajo stoletno izkušnjo svojih prednikov z iznajdljivim, a mukotrpnim obvladovanjem narave. S tega vidika male hidroelektrarne na Knežici ne motijo. Narava bo prerasla jarke, vsakoletno ščavje se bo umaknilo ukoreninjenemu rastju, človek pa, domačin ali prišlek, si bo tu kot v sončni zibeli razgrinjal dušna svetišča.

Marijan Slabe v knjigi o podmelški fari z naslovom Na rovašu življenja piše, da je bilo območje Kneških Raven že v stari Avstriji razglašeno za posebno varovano območje – cesarsko-kraljevo lovišče. V času Italije so tu lovili njeni fevdalci. Po letu 1945 pa tudi veliko politikov in gospodarstvenikov ni moglo živeti brez puške in lovskih trofej. Območje je dobilo ime Titovo lovišče. Bilo je dolgo zavarovano, vendar ni podatka, da bi največji lovec jugoslovanskih narodov in narodnosti tudi tu kdaj pokal.

Pogled na vasico Kneške Ravne pod južnimi pobočji Spodnjih Bohinjskih gora

Na svoji zemlji čisto v zgornjem sončnem podnožju Peči, kot tu pravijo Spodnjim Bohinjskim goram, v zadnjem zgornjem kotu Kneških Raven živi na domačijah Pri Jaklnu, Pri Podlogarju in Pri Francu okoli ducat ljudi. Spodaj so v dolini razvrščene še štiri samotne domačije. Njihovi predniki so se v Ravnah naselili leta 1250. Pisatelj Ivo Šorli (1877–1958), čigar rod izvira od tod, je znal občutiti svoje rodne kraje: »… izza rebra onstran vode se prikaže … v dolbini te divje grape precej široka ravnina z vasico sredi nje! To se pravi: hiša ob hiši, poslopje ob poslopju, drugo od drugega skoraj v enaki oddaljenosti, vse v eni sami vrsti, vse njih strehe črne, bodisi da so bile iz slame ali deščic, vse nizke, čepeče pod silnimi blestečimi kamenitimi, vsaj navidezno navpičnimi stenami Peči …« Danes nobena stavba v Kneških Ravnah več ne čepi, slama je le še na eni paštvi, sušilnici sadja, vse novozgrajeno je novoslovensko štimano, lično in ozaljšano, optimistično gospodarno. Pašniki so postriženi, živina muka, ena kmetija se oskrbuje z elektriko iz sončne energije. Vprašaš se, kako zmore ducat ljudi vse to tako lepo urediti. Globoko nižje ob Proščku vaški mlin razpada, kamna iz kremenjaka sta odložena, toda na tistem prelepem Proščkovem slapišču pred vasjo vrti eden od poskočnih vodnih krakov lesen mlinček, ki ga je neki Ravenhar postavil za dobrodošlico prišleku, pa tudi sebi v veselje do življenja.

Besedilo in fotografije: Željko Kozinc


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media