Življenje z glasbo v srcu

Prosti čas | apr. '21

dr. Manca Špendal

Zaslužna profesorica Univerze v Mariboru, ambasadorka Slovenskega narodnega gledališča Maribor in dobitnica Glazerjeve nagrade dr. Manica Špendal je prejemnica letošnje Mantuanijeve nagrade, najvišjega strokovnega priznanja muzikologov, ki jo Slovensko muzikološko društvo podeljuje za življenjsko delo na področju muzikologije. »Nagrada je priznanje mestu in njegovi glasbeni kulturi,« pojasni skromno. Vendar pa je njena življenjska pot izjemno pestra, zato jo predstavljamo.

S svojim več kot štiridesetletnim raziskovalnim, znanstvenim, publicističnim in pedagoškim delom je bistveno prispevala k uveljavljanju slovenske muzikologije, glasbe in kulturne zgodovine doma in na tujem. Njena odlika je, da ni ostala zaprta v svojem znanstvenem kabinetu, ampak se je pogumno izpostavila s pisanjem ocen opernih predstav, urejanjem operno-gledališkega lista, dokazovanjem, da Maribor ni bil nikdar glasbena provinca. Prizadevala si je, da na mariborski operni oder umestijo dela slovenskih skladateljev. Raziskovala je življenje in delo skladatelja Huga Wolfa v Mariboru, se zavzemala, da bi mu postavili spominsko ploščo, kar ji je tudi uspelo. Ob ogromnih uspehih pa je doživela tudi kakšno grenko razočaranje.

Koristna naključja

Živela je v treh državah: Kraljevini Jugoslaviji, SFRJ in Republiki Sloveniji. Kako se jih spominja, smo jo vprašali. »Moj oče je učil matematiko in fiziko na realni gimnaziji, mama je bila učiteljica v osnovni šoli, zasebno pa je študirala francoščino in se učila tudi angleščino, ker je bil v Mariboru ustanovljen angleški klub. Prav zaradi tega so jo zaprli že prvo noč, ko so Nemci okupirali Maribor. Potem pa še očeta. Stara sem bila devet let, ko sva s staro mamo ostali sami. Gestapovec je naslednji dan mamo zaslišal in veliko srečo je imela, da je znala dobro nemško in mu razložila, da se je hotela le naučiti angleščino, nič drugega. Potem so nas izselili v Kruševac, kjer je oče spet lahko učil matematiko, ker so ga potrebovali, mama pa ni smela učiti na šoli, 'ker da je katolištvo bacil, ki škodi tamkajšnjim učencem', so utemeljevali prepoved.« Po končani vojni se je Manica vpisala na mariborsko prvo gimnazijo, vzporedno pa se je v nižji glasbeni šoli učila igranja na klavir. Po maturi je izbrala študij klavirja na srednji glasbeni šoli in zgodovine glasbe na Akademiji za glasbo v Ljubljani, njen profesor je bil akademik dr. Dragotin Cvetko, ki je ostal njen mentor tudi pri pripravi magisterija in doktorata. Izbiral ji je zanimive raziskovalne teme, dostikrat povezane z Mariborom in njegovo glasbeno zgodovino. Toda nadaljevanje študija ni bilo mogoče takoj, ker je bila z dekretom določena za službo na mariborskem učiteljišču, kjer pa ni mogla predavati po učnem načrtu. Po odsluženih štirih letih jo je direktor glasbene šole povabil tja, a potrebovali so italijanista, pa se je vpisala na italijanščino in diplomirala še iz italijanskega jezika in književnosti na ljubljanski FF: »Šele zdaj sem lahko nadaljevala študij v Ljubljani, naredila magisterij in ga objavila v knjigi Glasbene predstave na odru mariborskega gledališča med leti 1785–1861.« Leta 1979 je doktorirala. »Tema moje raziskave: Razvoj in značilnosti romantičnega samospeva, kar je prvi celostni prikaz le-tega v določenem obdobju. In celo zapovedan študij italijanščine se je preobrnil v srečo. Dobila sem štipendijo za študij italijanščine v Perugii, spoznala sem še druga italijanska mesta z bogato zgodovino, skratka čudovito doživetje.« Na Pedagoški akademiji je začela predavati zgodovino glasbe, oblikoslovje in spoznavanje glasbil, potem pa na fakulteti še glasbeno zgodovino. Kar dvakrat je bila predstojnica oddelka.

»Mariborska univerza je leta 1985 sklenila pogodbo z Univerzo v Bayreuthu, zanimala so jih področja, ki so bila povezana z muzikologijo in teatrologijo. To leto so me povabili na simpozij in postala sem stalna sodelavka Inštituta za glasbeno gledališče v okviru tamkajšnje univerze.« Prispevala je biografije o jugoslovanskih ustvarjalcih glasbeno-gledaliških del za znamenito Piperjevo enciklopedijo za glasbeno gledališče. Pisala je tudi za druge glasbene enciklopedije, na primer New Grove Dictionary of Opera in The New Grove of Music and Musicians, Avstrijski glasbeni leksikon na Dunaju, v Zagrebu in drugje. Od leta 1967 je bila članica mednarodnega muzikološkega društva v Baslu. Od leta 1985 do 2013 je bila redna obiskovalka Wagnerjevega festivala v Bayreuthu. »Naužila sem se njegove glasbe, lepote pevskih, režijskih in scenskih postavitev.« Postala je ena najboljših poznavalk Wagnerjeve in operne glasbe pri nas. Že vse od leta 1965 obiskuje tudi Dunajske slavnostne tedne. O vsem tem je redno poročala v številnih časopisih in revijah.

Neutrudna raziskovalka

Ko je bil direktor mariborske opere in baleta dr. Henrik Neubauer, jo je leta 1997 povabil k sodelovanju in odzvala se je. Še več, urejevala je gledališki list mariborskega gledališča in si želela, da bi uprizorili več slovenskih opernih del. Ko je bila predsednica gledališkega sveta, ji je uspelo, da so prvič na jugoslovanskih tleh uprizorili dve slovenski operi – Ipavčevo Princesko Vrtoglavko in Osterčev Krog s kredo. »Pomagal mi je član sveta in dirigent Samo Hubad, in na to sem zelo ponosna,« je povedala. Delala je tako dobro in zavzeto, da so jo leta 2012 razglasili za ambasadorko mariborske gledališke hiše.

Brez nje in njenega zavzetega dela ne bi vedeli, da je skladatelj Hugo Wolf eno leto preživel in ustvarjal v Mariboru. »To je dolga, pomembna in srečna zgodba. Začela se je, ko so v Slovenj Gradcu, kjer je bil Wolf rojen, zaznamovali visoko obletnico njegovega rojstva. Povabili so me, da napišem nekaj za njihov zbornik. Začela sem raziskovati in odkrila, da je Wolf prav v Mariboru napisal svoja prva glasbena dela, v univerzitetni knjižnici sem našla zapise, ki so menda nastajali med sprehodom po mariborskem parku, našla sem njegova pisma, ki jih je pisal očetu, in jih tudi prevedla. Prvi v Jugoslaviji smo na mariborskem opernem odru uprizorili njegovo opero Corregidor. Tedanji rektor mariborske univerze dr. Ludvik Toplak pa mi je prisluhnil in v Mladinski ulici, kjer je Wolf živel, mu je univerza postavila spominsko tablo. Naša zgodba je dobila mednarodne razsežnosti in ponosna sem nanjo.« Maribor pa je lahko ponosen na svojo prebivalko tudi zato, ker prav po zaslugi njenih izsledkov ve(mo), da ni bil glasbena provinca, ampak zelo vitalen glasbeni organizem.

Kljub priznanjem stroke, uspehom, ovenčanih s številnimi priznanji in nagradami, pa Manici Špendal ni uspelo, da bi na mariborski filozofski fakulteti uvedli predmet muzikologija. »Škoda, saj imajo take oddelke na fakultetah celo v manjših nemških in avstrijskih mestih.«

Čeprav bo 1. avgusta praznovala 90. rojstni dan, še vedno piše in raziskuje. Med drugim bo imela ta mesec referat na slovenskih glasbenih dnevih, in to v nemščini. »Kolikor bo še v moji moči, bom nadaljevala tako raziskovalno kot publicistično delo v glasbi.« Tako kot vsi, ki radi zahajamo v gledališča, komaj čaka, da bodo minile zoprne koronaprepovedi in si bo lahko predstave ogledala v živo.

Neva Brun, foto: Mediaspeed


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media