Služba v Gradisu je bila najboljša referenca

Zgodbe | apr. '21

Imeli smo tovarne

Nekdanji gradisovci (z leve): Vinko Ivas, Cveto Pavlin in Sergej Gala

Zgodovina podjetja Gradis je tudi zgodovina razvoja gradbeništva v Sloveniji. Nastalo je iz nacionaliziranih zasebnih gradbenih podjetij in tistih, ki so jih zapustili okupatorji, po osvoboditvi pa je Direkcija državnih gradbenih podjetij prevzela upravljanje vseh in jih z uredbo vlade 4. oktobra 1945 združila v gradbeno industrijsko podjetje Gradis.

Prva naloga podjetja je bila obnova porušene domovine, predvsem industrije in hidrocentral. Gradis je zgradil vse najpomembnejše objekte prvega povojnega gospodarskega zagona: Litostroj v Ljubljani, Tovarno glinice in aluminija Kidričevo, TAM Maribor, objekte železarn na Jesenicah in Ravnah, hidrocentrale Mariborski otok na Dravi ter Moste in Medvode na Savi.

Podjetje je kmalu začelo ustanavljati lastne obrate tam, kjer so imeli gradbišča, v njih so izdelovali tisto, kar so trenutno najbolj potrebovali. Tako so v Ljubljani in Mariboru nastali kovinski obrati, v Škofji Loki lesni obrat z žago ter tesarsko in mizarsko delavnico, drugje pač glede na potrebe. Že leta 1954 so v Gradisu ustanovili lastni projektivni biro, njegova naloga je bila, da v sodelovanju z operativo uvaja v proizvodnjo najsodobnejše metode gradnje. Iz večine prvotnih obratov na gradbiščih velikih industrijskih kompleksov so se kasneje razvile teritorialne operativne gradbene enote, ki so bile ob pomoči centrale v Ljubljani sposobne izvajati najzahtevnejša gradbena dela. Znani so postali po svojih betonarnah in izdelavi asfaltnih baz, prav tako so sami predelovali in obdelovali gradbeni les za svoje (in tuje) gradbene potrebe, razvili so celo lastno montažno hišo.

Podjetje izvrstnih strokovnjakov

Gradisovi delavci na gradbišču JE Krško okoli leta 10970 (foto: osebni arhiv: Vinko Ivas)

Podjetje se je kmalu ponašalo z izjemnimi gradbenimi, tehničnimi in inženirskimi strokovnjaki in odličnim strojnim parkom, zato so v naslednjih letih samostojno ali v sodelovanju z drugimi gradbenimi podjetji, ki so začela nastajati v Sloveniji, sodelovali pri vseh najpomembnejših gradnjah, kot so Termoelektrarna Šoštanj, Tomos Koper, Impol Slovenska Bistrica, Cankarjev dom, Klinični center, operativna obala pristanišča Koper in Luka Koper, zgradili so praktično vse energetske objekte v Sloveniji, vključno z JE Krško in Rudnikom urana Žirovski vrh. Gradisovi žerjavi so stali na gradbiščih vseh največjih stanovanjskih kompleksov v državi – od Velenja, Raven, Kranja do Ljubljane, kjer so gradili Nove Jarše in Fužine. Leta 1960 je bilo v Gradisu zaposlenih 5100 ljudi, v času največjega razcveta več kot osem tisoč, okoli tisoč delavcev je delalo na tujih gradbiščih v Kuvajtu in Iraku, kjer so skupaj s tujimi izvajalci pridobivali izkušnje pri gradnji mostov in viaduktov, za katere so kmalu postali največji strokovnjaki v državi.

Težko bi našli skupino sodelavcev, ki po vseh teh letih o svojem nekdanjem podjetju še vedno govorijo s ponosom, zanosom in navdušenjem, četudi sta dva od njih v svojih najboljših letih postala tehnološki višek. Naši sogovorniki so se po dolgih letih ponovno srečali, a bilo je, kot da bi bili še včeraj sodelavci. Sergej Gala, diplomirani gradbeni inženir, je bil vodja projektov v Gradisovi gradbeni operativi v Ljubljani, leta 2002 je po dvajsetih letih ostal brez službe in je nadaljeval kot samostojni podjetnik. Vinko Ivas, gradbeni inženir, je bil dolgoletni vodja Gradisovih gradbišč v Novem mestu, delal je tudi v Iraku, leta 2003 je tudi on postal tehnološki višek in je nato do upokojitve delal drugje v gradbeni operativi. Cveto Pavlin je bil dolgoletni urednik Gradisovega vestnika, ki je kariero nadaljeval kot časopisni novinar.

»Od leta 1945 do 1990 je bil Gradis tehnološko vodilno gradbeno podjetje v Sloveniji, bili smo kovnica tehničnih gradbenih kadrov, najboljši gradbinci so prišli iz našega podjetja, sami smo šolali ljudi, v Gradisu smo bili delavci spoštovani,« povedo v en glas, ko začnejo obujati spomine. Pripovedujejo o generalnem direktorju Hugu Kržanu, ki je v podjetje že v prvih letih vpeljal visoko delovno kulturo, bil je dober organizator in povezovalec ljudi, ob sebi je zbral odlične sodelavce. Gradis je imel srečo, da se je pri njih zaposlil gradbeni inženir Vukašin Ačanski, ki ga opisujejo kot človeka z genialnim smislom za ravnovesje v prostoru, hkrati pa je imel tudi neizmerno znanje o snovanju konstrukcij, zato so gradisovci postali strokovnjaki za pilotiranje in gradnje mostov in viaduktov, bili so prvi, ki so v Sloveniji uporabili prednapeti beton. »Znali smo delati vse, razen cest in predorov,« pravi Vinko Ivas. Iz tega kroga izhaja tudi Marjan Pipenbaher, snovalec atraktivnega mostu na Črnem Kalu, ki je danes glavni projektant mostu na Pelješac.

»Ali veste, kaj je bilo v Gradisu največ vredno? To, da si se vedno lahko zanesel na sodelavce. Kar koli se je zgodilo, si vedel, da so v podjetju ljudje, ki znajo nekaj več od tebe, ki bodo našli rešitev in priskočili na pomoč. Hierarhija ni bila pomembna, pri delu smo vsi dihali enako,« se spominja Sergej Gala.

Zavidljiv družbeni standard

Sogovorniki pripovedujejo o mladih ljudeh, ki so v Gradis prišli kot vajenci ali štipendisti, tudi Sergej Gala je bil eden izmed njih, in so se potem spoznavali z delom od delavnice, gradbišča, razvoja do projektiranja. Letno so razpisali približno tisoč štipendij, imeli so svoj dijaški dom, nad dijaki so poleg učiteljev bedeli tudi delovodje in mojstri. Vsak začetnik je dobil mentorja, ki ga je vpeljal v delo in ga učil. »Zakaj smo imeli tako dobre strokovnjake? Ker smo se zavedali, kaj pomeni dober delavec. Delavce smo hodili iskat v Bosno, izjemno pridni so bili, in ko smo jih izučili, so postali najboljši gradbinci. Slovenijo so zgradili bosanski delavci, ne pozabimo tega,« poudari Vinko Ivas. Ob petkih popoldne so iz vse Slovenije posebni Gradisovi avtobusi vozili delavce domov v Bosno in v nedeljo zvečer nazaj. Kasneje so prihajali albanski delavci s Kosovega.

Svojevrstna šola za Gradisove gradbince je bilo delo v Zahodni Nemčiji, kjer so v Frankfurtu kot partnerji s podjetjem Philipp Holzmann gradili večino pomembnih stavb, med drugim tudi znamenito stavbo nemške centralne banke. »Tam so se naši ljudje naučili nemške delovne kulture: projektiranja, natančnosti, delovne discipline, odlične organiziranosti, in ko so se vrnili, so to prinesli v Gradis.«

Gradisova gradbišča so bila praktično mesta v malem z lastnimi montažnimi hišami, kjer so imeli poleg pisarn tudi menze in prenočišča za delavce. Kar dva odstotka od bruto plač so namenjali za reševanje stanovanjskega vprašanja: kupovali so stanovanja delavcem ali dajali posojila za gradnjo. Zaposlenega so imeli športnega referenta, ki je pozimi organiziral smučanja, poleti pa letovanja, svoje počitniške objekte so imeli v Poreču, Biogradu, Ankaranu, na Pohorju. Po posvetu z zdravnikom, patronažno službo in socialnimi delavkami, vsi so bili pri njih zaposleni, so delavce pošiljali na rekreativna okrevanja. Prirejali so tradicionalne poletne in zimske Gradisove športne igre, kjer so se srečevali zaposleni iz vse Slovenije. Pozimi, ko je bila v gradbeništvu mrtva sezona, so organizirali različna izobraževanja za vse zaposlene.

»Gradis je že leta 1952 ustanovil svoj interni časopis, ki so ga prejemali vsi zaposleni, da so vedeli, kaj se v podjetju dogaja, četudi so bili razkropljeni po vsej državi. Za povezovanje med njimi je bilo to zelo pomembno. Podjetje je bilo tudi svojevrsten poskusni zajec za razne organizacijske oblike, z uvedbo samoupravljanja so vse prejšnje enote postale samostojni tozdi. S tozdi in kolektivnim poslovodnim organom smo bili praktično to, kar je danes uprava s hčerinskimi družbami, le da tozdi kapitalsko med seboj niso bili povezani,« pripoveduje Cveto Pavlin. »Ko se je vse skupaj začelo podirati, smo imeli tudi odpuščeni delavci do konca poravnane vse prispevke in plače. In nihče od naših tedanjih direktorjev ni končal na sodišču. To vam o kulturi podjetja pove vse,« se strinjajo sogovorniki.

Kdaj je začelo iti navzdol? Seveda z osamosvojitvijo. Dela ni bilo, kooperanti in podizvajalci zaradi nelikvidnosti niso dobili plačanega dela in materiala, potem je šlo po znanem scenariju. Že pred tem so druga gradbena podjetja snubila njihove najboljše strokovnjake, »kajti delati v Gradisu je bila najboljša referenca«, poudarja Vinko Ivas.

Gradis se je leta 1993 reorganiziral kot Gospodarsko interesno združenje gradbeno industrijskih podjetij Gradisa (GIZ Gradis), v katerem so združili skoraj vsa podjetja z Gradisovim imenom. A propada ni bilo mogoče zaustaviti. Leta 2000, ko je podjetje praznovalo 55. obletnico, je bilo v GIZ Gradis vključenih še 12 članic, v naslednjih letih je tudi zaradi pomanjkanja dela šlo samo še navzdol.

Jožica Hribar


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media