Slovenija je kot orglice

Prosti čas | apr. '21

Dobre stare viže

Stane Peček

»Ko se je rojevala samostojna slovenska država, se mi je utrnila primerjava med Slovenijo in orglicami. Oboje je majhno, sposobno, a tudi zapostavljeno. Zbral sem sodelavce in rodil se je mednarodni festivali z naslovom (ah), TE ORGLICE. Odziv je bil dober in spomnim se, da so na prvem srečanju štirje orgličarji povedali, da so se igranja naučili na paši. Večinoma so igrali ljudske viže, nekateri pa so segli tudi na druga področja,« pove na začetku Stane Peček.

Stane je na svet prišel oktobra 1937 v Rovtah pri Logatcu. Mati je bila šivilja, oče žandar, leta 1943 je bila družina razseljena, očeta so najprej odpeljali na Rab, nato v Dachau, mati je odšla v bolnišnico, sestra in brat k dobrim ljudem, Stane pa v neko ljubljansko sirotišnico. Takoj po vojni pa se je znašel v Mokronogu na Dolenjskem, kjer je doma še danes. Od leta 1953 je obiskoval vojaško glasbeno šolo na Reki, v Subotici in Vukovarju in potem služboval v vojaškem orkestru v makedonski Strumici. Ko se je po desetih letih vrnil v Slovenijo, je začel poučevati igranje na harmoniko in klavir ter glasbeno teorijo v novomeški in trebanjski glasbeni šoli. Uspešno je vodil vrsto pevskih zborov, med drugim je z ženskim zborom Zimzelen Mirna leta 2002 prejel srebrno plaketo na mednarodnem tekmovanju v Pragi. Leta 1988 je prevzel skrb za program Tabora slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, od takrat za to prireditev piše tudi scenarije. Ponosen je na svojo široko dejavnost na najrazličnejših področjih kulture na Dolenjskem in tudi drugje, za svoje delo pa je prejel tudi kar lepo število odličij, priznanj in plaket.

Festival igranja na orglice

Danes je upokojen glasbenik, instrumentalist, zborovodja in še kaj. Na svoji dolgoletni poti kulturnega delavca je bil avtor in režiser številnih gledaliških dogodkov, žebljico na glavico pa je zadel z ustanovitvijo mednarodnega festivala igranja na ustne harmonike. Dve leti je festival žarel v Trebnjem, potem pa utihnil. Stane se je namreč upokojil, naslednika ni bilo. Po desetih letih ga je obudil v domačem Mokronogu, kjer se je letos zgodil dvaindvajsetič. A korona je poskrbela, da se je tokrat festival preselil v virtualni svet. Prireditelji pod okriljem JSKD OI Trebnje so se izjemno potrudili, da so ljudje lahko tudi v teh časih spremljali prireditev, pa četudi le na telefonskih, računalniških ali televizijskih zaslonih.  

Letos so možnost za sodelovanje s prevodom razpisa v angleškem jeziku dali tudi glasbenikom, ki jih zaradi oddaljenosti ne bi mogli pričakovati v Mokronogu. Vsi, ki so se prijavili, so poslali svoje videoposnetke, strokovna komisija je izbrala po eno skladbo, nato pa so jih z napovedmi združili v spletni koncert. Tako je bila tudi letošnja zadnja februarska sobota, ki so jo lani razglasili za slovenski dan orglic, v znamenju tega malega glasbila. Skupaj je prispelo 32 prijav, med njimi 15 iz tujine, kar je največ do zdaj. Trije udeleženci so bili iz sosednje Hrvaške, osem iz Nemčije, dva iz Poljske, eden iz Rusije in celo iz Kolumbije v Južni Ameriki. Umetniki s svojim igranjem prinašajo utrip ljudske glasbe svojih dežel pa tudi priredbe priljubljenih pesmi. Spored festivala je bil tudi žanrsko raznovrsten, od ljudskih viž in popevk do klasike, pester pa tako po starosti kot po spolu nastopajočih.

Kakšen je namen festivala? »Festivalu smo že v samem začetku postavili zelo jasne cilje: pripeljati orglice na slovenske odre in tudi v glasbene šole. Prvo nam kar uspeva, za vstop v glasbene šole pa bitka še traja. Učbenik je sicer že pripravljen, spisal ga je skladatelj Vladimir Hrovat, tudi nekaj usposobljenih učiteljev že poučuje zunaj uradnih šol. Težave so v bistvu z zahtevami javnega šolstva in birokracijo. In če rečem malo za šalo in malo zares, se akademska sfera boji takšnih plebejcev, kot je ustna harmonika,« pove uspešni vodja festivala orglic in doda, da letos praznujemo 200 let, odkar je ustna harmonika sploh prvič zapela. In kaj bi bilo lepšega, doda, kot je zelena luč za vstop v glasbene šole.

Zakaj ustna harmonika in zakaj orglice? »Na festivalu se je uveljavilo, da igram na orglice, če izvabim iz glasbila preprosto ljudsko pesmico,, če pa na isto glasbilo zaigram Mozarta, pa igram na ustno harmoniko. Tako imamo še eno slovensko posebnost. Stroka pa o tem še ni rekla zadnje besede,« zaključi klepet Stane Peček.

Drago Vovk, fotografija: osebni arhiv S. P.                   


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media