Potem bi lažje razumela mamo

Prosti čas | apr. '21

Stari časi so očitno res minili, je stisnilo Mojco, ko je odložila slušalko. Težko je govoriti z ostarelo mamo, ko je telefonska slušalka že toliko časa edina vez. Korona pa se kar kotali in mutira in seje negotovost med ljudi.

»Boš prišla za praznike?«

»Ne vem, mama, bom, če bo le mogoče! Mogoče se bo kaj popravilo ...«

Pa se ni. Ne samo britanska, še afriška in brazilska in ne vem kakšna še različica virusa so se začele plaziti po deželi in nič ni kazalo, da se bo ta pohod neznanega kaj umiril.

Mama pa sama daleč tam doma ... Še dobro, da so regije odprte, je pomislila v strahu na čas, ko ni mogla do nje. V nikakršno tolažbo ji ni moglo biti, da njena sodelavka že mesece in mesece ne more do staršev v Bosni, to je res nekaj strašnega … In če spet zaprejo regije … Ob misli na to možnost je bliskovito dozorel sklep. K sebi jo bom vzela, bolje ji bo sami vse dopoldne v mojem stanovanju, kot ji je na domačiji, ko iz svoje samote lahko samo nemočno gleda na pot, po kateri nikoli nihče ne pride …

Tako se je mama začasno iz prelepega vaškega okolja preselila v mesto. In sta se učili živeti skupaj, odrasla mestna, neskončno zaposlena ženska in njena ostarela mama, polna preprostih modrosti in navad. Ni šlo vedno lahko, marsikaj novega sta spoznali druga od druge in se učili skupnega bivanja.

Regrata jim recimo ni zmanjkalo, vsak dan ga je mama na svojih dolgih dopoldanskih sprehodih našla na polju in je že očiščen in opran čakal na Mojco. In bili so večeri, ko sta se veliko pogovarjali kot še nikoli prej. Že v srednji šoli se je vračala samo ob koncih tedna in takrat so ure tako hitro minevale ...

Zdaj se je pokazalo tudi vprašanje vere – Mojca ni prakticirala, kar so jo učili doma, in se je temu vprašanju tudi izogibala. Kadar je bila v domačem kraju, je šla z mamo tudi v cerkev, še posebej ob velikih praznikih. Zdaj pa je mama s svojo vero prišla k njej in tudi o tem sta spregovorili. Obredov v cerkvah sicer ni bilo ali pa so bili seznami prijavljenih vedno polni, tako da ni bilo mogoče zlahka priti do maše v živo. Tako je mama, kot je bila navajena že vse leto, tudi pri Mojci ob nedeljah zjutraj prižgala televizijo in Mojca je obsedela ob njej.

Ob pustu je beseda nanesla na post in mama je rekla: »Si že kdaj pomislila, da so v družbi od vsega iz verne preteklosti ostali samo običaji, povezani z norenjem in dobro hrano, no, pa sveta imena, povezana s kletvicami? Žalostno, kajne?« Mojca je pomislila na carnevale – kar pomeni pusti meso, na čudovito pepelnično pojedino ribjih jedi pa na martinovanje, silvestrovanje, veseli december in končno pirhe, šunko s hrenom in potico, ki so jih nekateri prenesli kar na prvi maj, drugi pa množično nosijo košare k žegnu, ne glede na to, kaj naj bi to sploh pomenilo ...

Mama je v postu uživala skromno hrano – sicer pa itak nikoli ni pretiravala – in odpovedala se je kavi.

»Kavo pa res potrebuješ,« jo je hotela Mojca odvrniti.

»Kar pusti me, to darujem ob neki prošnji!«

Tako je Mojca od blizu gledala mamin post in občutila neko duhovno razsežnost, ki je njej neznana. Ta njena preprosta mama je povezana s transcendenco, ki jo tudi Mojca išče …

In se je spomnila besed dalajlame v Ljubljani: »Vrnite se h koreninam, k veri dedov, ni treba iskati daleč od doma ...«

Mojca je vedno bolj čutila, da bi potrebovala takšno zaupanje v kakšno višjo silo, kakršnega ima njena mama, ki se čuti osebno povezano s svojim Bogom. Zdaj, ko ni več moderno govoriti, da je človek najvišja dokončna resničnost v vesolju, ampak iskalci govorijo o pozitivni energiji, karmi, višji sili in vseh različnih vidikih duhovnosti in poteh do nje, jo je prešinila misel, da bi bilo morda pametno pogledati, kaj je v ozadju tistega, kar so jo kot otroka učili doma ... Mogoče pa lahko najde navezo na staro vero dedov – zanje je bila dobra pot skozi življenje …

Veliko je bilo televizijskih prenosov ob tej veliki noči, kar ogromno na tujih programih, in za začetek lahko za vsem tem poišče še več za svojo dušo, če le želi vedeti. Eno je vedela: škoditi ne more, če drugega ne, bo lažje razumela mamo.

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media