PISMA BRALCEV

apr. '21

V domu starejših občanov ni slabo

Zajadrala sva v deveto desetletje. Preživela sva lepote in tudi tegobe najinega življenja. Otroci so odrasli, ustvarili so si svoje življenje. Midva sva onemogla, delo pa tudi zdravje sta nama prva ponagajala. Otroci, ne, niso naju zapustili, pomagajo po svojih močeh. A življenje sva jim podarila, da ga oni živijo zase.

Ker sva onemogla, se je mož preselil v dom starejših občanov. Ni bilo lahko, zelo je bolelo, a vseeno, dobro, da so ti domovi. S težkim srcem sem ga šla obiskat, nelagodno sem se počutila. Solze so obema zameglile oči. A ne za dolgo. Glej ga šmenta, mož je postajal dobrovoljen. Pravi, da lepo skrbijo zanj, so prijazni, ga ne »sekirajo«, kot sem ga jaz včasih doma zaradi utrujenosti in nemoči. Kar naprej je govoril, da ne pride več domov. Mi pa smo se oddahnili, ker je bil zadovoljen v domu.