PISMA BRALCEV

apr. '21

V domu starejših občanov ni slabo

Zajadrala sva v deveto desetletje. Preživela sva lepote in tudi tegobe najinega življenja. Otroci so odrasli, ustvarili so si svoje življenje. Midva sva onemogla, delo pa tudi zdravje sta nama prva ponagajala. Otroci, ne, niso naju zapustili, pomagajo po svojih močeh. A življenje sva jim podarila, da ga oni živijo zase.

Ker sva onemogla, se je mož preselil v dom starejših občanov. Ni bilo lahko, zelo je bolelo, a vseeno, dobro, da so ti domovi. S težkim srcem sem ga šla obiskat, nelagodno sem se počutila. Solze so obema zameglile oči. A ne za dolgo. Glej ga šmenta, mož je postajal dobrovoljen. Pravi, da lepo skrbijo zanj, so prijazni, ga ne »sekirajo«, kot sem ga jaz včasih doma zaradi utrujenosti in nemoči. Kar naprej je govoril, da ne pride več domov. Mi pa smo se oddahnili, ker je bil zadovoljen v domu.

Pa sem ga vprašala, ali pogreša moje petje. Odgovoril je: »Ne, ne, sestre nam tudi zapojejo, je zelo lepo.« Hvala vam, sestre, petje boža srce, ga razveseljuje. Z možem sva v stiku po mobilnem telefonu, kar zaslišim iz telefona mladostni vrisk in smeh. Mož mi pove, da je mlad, zelo prijazen bolničar že kaj lepega povedal sestram. Oba se nasmejeva in strinjava, da jih je prijetno slišati. Spominjajo naju na najina mlada leta. Mož pripomni: »Kako smo vriskali, pa še kaj vse počeli.«

Mož je dobrovoljnež, zato se z osebjem lepo razume. Osebje se šali, oskrbovancev jim tudi ni težko pobožati, kar zelo prija. Oba se zavedava, da morajo tudi sestre med delom sesti, telefonirati, saj imajo tudi one otroke, partnerja, starše. V teh težkih časih jim ni lahko. Tudi midva sva bila mlada, veva, kaj je življenje. Pri svojih otrocih vidiva, kakšno je danes življenje.

Krivda ni nikoli samo na eni strani. Če pa imaš občutek, da se lahko vse plača z denarjem, pride še prej do nezadovoljstva. Sočutje mora biti obojestransko tudi v domovih starejših. Če se tega zavedaš, ti je lahko tudi v domu starejših občanov lepo. V domu v Temenski dolini in zagotovo še v marsikaterem domu v naši prelepi Sloveniji je tako. Še lepše bo, ko ne bo več grozečega covida-19.

Pa srečno in zdravo v sožitju naprej!

Vida K. (naslov hranimo v uredništvu)

Hvala zaposlenim v zdravstvu

No, pa je tudi letos prišel prvi pomladni dan, delno sončen, delno snežen. Sedim ob oknu in opazujem snežinke, ki plešejo po zraku in padajo na tla. Ene ostanejo, druge se stopijo ... in ni jih več.

Ob tem dobim občutek, da je tudi življenje podobno. Prideš in odideš. Vmes pa polno vzponov in padcev, zdravja, bolezni, veselih in srečnih dni. Ob tem pomislim na zdravnike in vse zdravstvene delavce v bolnišnicah. Imam pač to srečo, da sem v svojem življenju potrebovala veliko njihove pomoči. Ko slišim kritike njihovega dela, me to razjezi.

Kot sem napisala, sem do zdaj potrebovala že veliko njihove pomoči. In vedno sem jo dobila. Od osebne zdravnice, zobozdravnice, specialistov, kirurgov, medicinskih sester in drugih, ki delajo v specialističnih ambulantah, bolnišnicah, in ne nazadnje tudi od snažilk in strežnega osebja.

Vedno prijazni, ustrežljivi, z lepo besedo in dajanjem upanja, da bo vse dobro. HVALA vsem.

Samo še ena misel: če greš k njim s spoštovanjem do njihovega dela, zaupanjem v njihovo pomoč in brez »svojega predhodno prevelikega znanja«, kaj piše o tvoji bolezni na internetu, dobiš od njih povrnjeno tako po strokovni kot po človeški plati.

Enake izkušnje sem imela tudi z zaposlenimi v domu ostarelih, kjer je več let bivala mama, ki je žal lani, tik pred izbruhom koronavirusa, umrla.

Dragi moji, ki ste to prebrali, zame še vedno velja, da lepa beseda lepo mesto najde in ne nazadnje, kdor dela, kdaj tudi greši, kdor pa ne dela, verjetno spi.

Korenine ne moremo izkopati

Nostalgija me vleče, da napišem pismo svoji prvi šoli na Senovem, svojemu prvemu pribežališču k poti nekega znanja. Nikogar več med vami ne poznam, saj sem šolo obiskovala v času od 1946 do 1954, vendar vseeno pišem.

Ker sem našla knjižico o dogodkih na šoli iz leta 2003 z naslovom Jubilejni utrinki, ki smo jo prejeli ob 50. obletnici naše male mature, me je nostalgija spet povlekla v ta leta. Stari smo več kot 80 let, a se vsako leto, če je le mogoče, sestanemo na Senovem, da poklepetamo in se spominjamo. Ostalo nas je še približno deset, tri živimo v Ljubljani, ki se sestajamo, in vedno se v pogovoru vrnemo na Senovo, se spominjamo, in to nam je bogata duševna hrana.

Smo iz generacije profesorjev Urbančičeve, Stupice, Habichtove, Jakopeca itd. Ponosni smo, čeprav že okoli 60 let ne živimo več tam, da smo pripadali rudarskemu svetu, težko delo nam je dalo pot za naprej. Ponosni smo, da je na Senovem še vedno Titova ulica, še vedno Osnovna šola XIV. divizije, da je šola še vedno naša in dobro napreduje. Kadar se srečamo, in upam, da se tudi letos dobimo v začetku junija, so prvi pogledi usmerjeni k šoli, na Bohor, Armes, in če le lahko, se sprehodimo do naše stare kolonije, ki sicer ni več takšna, kot je bila. Vse je urejeno ... Vendar kje so naši hrasti in zelenice in cvetenje lip ter vonj akacij? Da, staro odhaja, prihaja novo, in tako je z nami. Korenin ne moremo izkopati, zato se vsaj v mislih vedno vračamo tja, v naš otroški svet.

Vsem želim veliko uspeha in naj še dolgo stoji ta naša senovška šola. Lep pozdrav in imejte se dobro.

Bruna Čeč, Postojna


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media