Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
PRETIRANO SOČUTJE IN EMPATIJA
Na svetovanje je prišla hčerka naše naročnice, ki je učiteljica v osnovni šoli. Slabo se počuti, je tesnobna, nespeča in ima občasno panične napade. Njene težave so povezane s preveliko težnjo po popolnosti pri delu in pretiranim sočutjem, ki ga izraža v odnosu do učencev, ki imajo težave, kar jo je pripeljalo na rob izgorelosti.
Sočutje je sestavni del odnosa do ljudi okoli nas. Če nam je nekdo pomemben, nam ni vseeno, kako se počuti. Z njim se poistovetimo, občutimo njegovo veselje, a tudi žalost in stisko. Ali bomo z nekom sočustvovali, je odvisno od nezavednega procesa, ki mu pravimo poistovetenje. Bolj ko v nekom vidimo sebe, bolj verjetno je, da bomo sočutni. Ta način odzivanja je v naravi človeškega bitja. Pa vendar mora obstajati meja, da nam takšen način ne postane preveliko breme. Empatija je pomembna sposobnost in del čustvene ter socialne inteligence. Gre za zmožnost vživljanja v druge. Dovolj razvita empatija je nujna tudi v odnosu do živali, ki so naši hišni ljubljenčki. Kako pomembna je ta veščina v medosebnih odnosih, vidimo ravno pri ljudeh, ki imajo zmanjšano sposobnost sočustvovanja z drugimi, to so na primer narcisoidni ljudje in antisocialni psihopati. Nekateri ljudje pa imajo hude težave s tem, da so pretirano empatični, saj se nenehno istovetijo s trpljenjem drugih, ne morejo spati, ker nenehno podoživljajo žalostne zgodbe drugih. Obnašajo se, kot da bi bili čustvene gobe, ki vpijajo nelagodje drugih. Marsikateri čutijo osebno odgovornost za tuje trpljenje in dolžnost biti solidarni in drugim pomagati. Kadar lahko pomagajo, se pretirano žrtvujejo, tako da škodijo sebi, kadar ne morejo pomagati, jih razjeda občutek nemoči. Empatija je izredno pomembna za kakovostne medsebojne odnose, vendar je treba poznati mejo med zdravim in pretiranim občutenjem. Skrb za druge mora biti nujno omejena s skrbjo zase, zato se je treba tega nujno naučiti, da postane življenje lažje.
