Čas za sajenje medovitih dreves
Zgodaj spomladi (in pozno jeseni), ko tla niso zmrznjena in so rastline v mirovanju, sadimo medovite rastline, da čebelam in opraševalcem zagotovimo kar največ primernih virov hrane.
Poleg sadnih dreves sadimo še druga medovita drevesa in grme. Na gozdnih robovih, ob poteh, mejicah in vodnih površinah lahko zasajamo ali ohranjamo že obstoječe leske in vrbe (za opraševalce je zelo pomembna vrba iva). V gozdovih, na gozdnih robovih in posekah je priporočljiva prisotnost maline, robide, rdečega drena, jerebike, mokovca, lesnike, divje hruške, češmina in gloga, pogozdujemo pa lahko tudi z lipo (velikolistno lipo), lipovcem (malolistno lipo), divjo češnjo, kostanjem ter različnimi vrstami javorjev, na primernih območjih pa tudi s smreko in jelko.
V drevesnicah izberemo nepoškodovane sadike, ki imajo dobro razvit koreninski sistem, nepoškodovano in dobro zaraščeno mesto cepljenja, dovolj nastavkov za kasnejšo rast ter so lepo oblikovane (drevesa naj imajo debelca pokončna, enakomerne debeline, vejice pa naj so le v zgornjem delu rastline, kjer se bo kasneje začenjala krošnja). Pazimo, da pri prevozu ne poškodujemo sadik. Če pa poškodbe že nastanejo, poškodovane veje odrežemo ter mesta rezanja zamažemo s cepilno smolo.
Pri izbiri lokacije sajenja upoštevamo tudi predvideno velikost, ki jo bo rastlina dosegla, in temu prilagodimo razdaljo sadilne jame do drugih dreves ali objektov. Sadilna jama naj bo nekoliko globlja od višine koreninskega dela rastline. Vanjo pred sajenjem rastline zabijemo močan lesen ali kovinski kol, okrog njega pa nasujemo kakovostno zemljo, zmešano z uležanim hlevskim gnojem. Rastlino s to mešanico zasujemo do približno enake višine, kot je bila v drevesnici (mesto cepljenja naj bo obvezno vsaj deset centimetrov nad nivojem zemlje), in zemljo rahlo potlačimo. Na robu sadilne jame oblikujemo greben iz zemlje ali travne ruše, ki omogoča, da rastlina ob zalivanju in dežju prejme več vode. S širšim trakom rastlino privežemo (v obliki osmice) na kol, a pazimo, da se ne dotika kola. Na koncu rastlino še zalijemo ter ji odrežemo poškodovane veje ter veje, ki rastejo proti notranjosti krošnje.
Da preprečimo kasnejše poškodbe, ki jo povzroča divjad, ter morebitne poškodbe ob košnji, lahko deblo zaščitimo s plastično ali kovinsko mrežo. Prav tako pa lahko pred voluharjem z mrežo zaščitimo korenine.
