Razkošje dobrih novic
Vsak dan nas spremljajo slabe novice. Spominjam se ideje, ki sem jo začela širiti pred mnogimi leti; da bi obstajalo pravilo, po katerem bi moral sleherni medij v prav vsaki izdaji objaviti vsaj eno lepo novico. Nekateri so to storili, a marsikateri so poročali, da se slabe neprimerno bolje prodajajo.
S koronakrizo se je stanje le še poslabšalo. Razveseljevale so nas le dobrodelne akcije in nekateri uspehi športnikov. Zdaj, ko je za nami marsikatera grenka preizkušnja, sem sklenila, da razmislim, kaj mi je prinesel ta nenavadni virus. Odmislila bom vse slabo in razmišljala samo pozitivno.
Za začetek; sprememba tempa vsakdana. Po 41 letih izjemno napornega službenega in zasebnega življenja sem se prav ob pojavu krize morala umiriti. Vse se je upočasnilo, številni dogodki so presahnili čez noč. Začela sem delati od doma, kar je bila velika novost. In tako je odpadla prenekatera pot. Včasih sem bila na terenu vsaj pet ali šest dni v tednu. V pogonu celo 16 ur dnevno. Ob računalniku in telefonu pa sem doma po novem postorila še marsikaj. Prvič v 17 letih bivanja v zadnjem domovanju sem sedla na balkon in resnično uživala ob pogledu na prelep park z otroškim igriščem. S knjigo v roki. Videla sem cveteti japonske češnje, promet se je umiril in zrak prečistil.
Ker sem tik pred tem založbi Beletrina oddala besedilo svoje avtobiografije, sem ga imela čas z urednico močno skrajšati in celo izpiliti do zadnje podrobnosti ter v miru poiskati fotografije. In knjiga Nekaj vam želim povedati je izšla v predvidenem roku. Njena prelepa predstavitev je bila tam, kjer sem si lahko želela le v sanjah. V Gallusovi dvorani Cankarjevega dom, in to dan pred popolnim zaprtjem javnega življenja. Tam predvsem zaradi spoštovanja vseh zapovedanih ukrepov. Dovolj je bilo časa za odgovore na medijska vprašanja, intervjuje in celo gostovanja. So se pa žal zaprle knjižnice in knjigarne. In ne vem, kako je sploh mogoče, vendar po poročanju JAK-a je bilo samo v tistih dveh mesecih in pol skoraj 1900 izposoj knjige. Kolegica mi je sporočila, da je v »mojem« Kopru zanjo čakalna doba kar devet mesecev. Z veseljem sem odgovorila na več sto čestitk, e-pošt in SMS-jev. Kako bi bilo sicer?
Kupila sem si knjigo Umetnost pospravljanja in uživala ob ugotovitvi, da imam vsega celo preveč. Zlasti oblačil. Začela sem jih podarjati in tako odpravila kopičenje.
Skuhala in spekla sem marsikatero jed in spisala domačo knjigo receptov. Bi jo sploh kdaj?
Za 12 tednov sem se prelevila v »učiteljico« prvošolčka Gaja. Vnuka in njegove družinice ne bi nikoli spoznala na ta način. Tudi moja Lara je medtem zrasla v krasno 14-letno dekle.
Nekajkrat sem se na mestnem avtobusu peljala povsem sama. Ima še kdo »svoj« avtobus? Pod blokom imam namreč vstopno postajo za kar dva.
No, spoznala sem tudi čarobnost kave »to go«, ki sem jo spila skrito od oči javnosti, kot bi bila najstnica. In neizmerno se že veselim, ko bom ob nadvse prijetnem klepetu z njo postrežena v lokalu. To bom res znala ceniti.
In k sreči se nisem nalezla virusa.
Ali ste pomislili na svoje srečne trenutke?
