Na vas, na vas – k svoji ljub'ci v vas
Fantovsko petje je vse do začetka druge svetovne vojne odmevalo izpod vaških lip in tudi izpod mestnih lip. Pod lipo je bil nekdaj prostor zbiranja ljudi v naših krajih.
Fantje na vasi so bili nekoč izjemna organizacija – bili so gasilci, vasovalci, svatje, pogrebci, kosci, koledniki, kurenti, jurjaši ... Bili so nosilci vseh šeg in vsega dogajanja v vasi. Vsako pomladno in poletno noč so s svojo pesmijo zazibali vas v spanje, preden so se tiho podali pod okna svojih deklet.
»Glasovi lepe narodne pesmi valove skozi nočno tišino, te mehko božajo in ti segajo v dušo in srce …« piše Manica Komanova, domačinka iz Vižmarij, prijazna in zgovorna zapisovalka ljudskih šeg. V svoji knjigi Na Gorenščem je fletno nam je med drugimi šegami lepo opisala tudi fantovsko vasovanje v krajih pod Šmarno goro.
Fant ni smel iti na vas k dekletu, preden ni dopolnil osemnajstih let in preden ga starejši fantje niso s krstom sprejeli v svojo družbo. Tak fantovski krst je bil poseben obred. Fantje so se zbrali v vaški gostilni in novinec je moral plačati nekaj litrov vina. Vaški prvak, običajno najstarejši fant, mu je nato zlil kozarec vina na glavo in ob tem govoril:
S to kapljico žlahtno te fanta nar'dim, zdaj dost' si pri moči,
boš pev in vas'vov, dekleta boš št'mov.
Mi bomo vesel', te radi imel'.
Če tuj' fant prikradu bi kdaj se na vas,
s pestjo mu pokaži, da to ni za špas.
Tako »krščen« fant je smel s fanti na vas. Po končanem večernem petju ob vaškem vodnjaku ali pod vaško lipo so se fantje razkropili. Nekateri so odšli domov, drugi pa »dekleta klicat«. Ti »klicarji« so bili tisti, ki so pod okni deklet postavali za šalo, in pa fantje, ki so bili že resno zaljubljeni in so hodili pod okno svojega izbranega dekleta.
Fant, ki še ni bil zaljubljen, je hodil pod okno zdaj k temu, zdaj k onemu dekletu in se mu to ni štelo v slabo. Hudo pa so vaščani zamerili dekletu, ki se je oglasila komur koli, ki jo je klical pod oknom. »Tista pa ni kaj prida, ki se vsakemu oglasi,« so o njej razglašale vaške opravljivke.
Dekle je zato raje skrita za polkni svoje sobe tiho poslušala in se smehljala ob verzih, ki jih je prizadevno skladal vasovalec pod njenim oknom. Kot je zapisala Manica Komanova, je »poezijo«, ki jo objavljamo, slišala od nekega vasovalca. Takih in podobnih bi lahko napisala še mnogo, je še dodala.
O, preljuba moja draga, prišu sem do tvoj'ga praga.
Res da zdaj je huda zima, a moj' srce mira nima.
Huda zima, velik mraz, jaz pa pridem k tebi v vas.
Oh, 'saj enkrat se oglasi, če ne hitro, pa počasi!
Pridi semkaj k meni k okni in 'saj edenkrat me cmokni!
Če ne boš se oglasiva, se ne bodeš omoživa,
sama reva boš ostava, sama miv se boš jokava.
Ako češ, besedo dej, če pa ne, pa grem naprej.
Prej pa bom tako zaukov, da se ti bo špampet zrukov,
jutri zjutraj do kosiva ga ne bodeš skup znosiva.
Ur'ca bije dve al' tri, meni se pa spat mudi.
Z Bogom, žaba ti prevzetna, o, saj nisi prav nič fletna,
boljših dost' na 'zbiro 'mam, zato se 'koj odpravim dam.
Naj srce do kolen ti poč', dobro brcaj, lahko noč!
