Pri 87 letih začenja znova

Zgodbe | jun. '21

Helena Železnik

Ljubljančanka Helena Železnik se je pri svojih 87 letih odločila za začetek novega življenja. Štiri leta je stanovala v Domu starejših občanov Fužine in glede bivanja v domu ni imela pripomb, vendar pa si je želela živeti v svojem ritmu. Spomladi so ji dodelili varovano stanovanje, kjer zdaj živi, kot ji ustreza, in pri tem uživa.

Rodila se je leta 1934 v družini z osmimi otroki, zdaj so živi še štirje. Oče Franc Schwentner, ki je oslepel v prvi svetovni vojni, in mama Olga, doma iz Trsta, sta se poročila, ko je bil oče že slep. Oče je bil ustanovni član Zveze slepih in slabovidnih Slovenije. Kljub težkemu življenju sta pred drugo svetovno vojno v Jaršah pri Ljubljani zgradila hišo, imela sta gostilno z lepim vrtom in otrokom omogočala lepo otroštvo. Z začetkom vojne je bilo vsega lepega konec, zavladalo je pomanjkanje. Od centra Ljubljane so bile Jarše ločene z bodečo žico, zato je Helena hodila v šolo čez mejo. Po kapitulaciji Italije je Ljubljano zasedla nemška vojska, ki je spremenila mejo, in odtlej niso mogli več nikamor. Gostilniški prostor so zasedli nemški vojaki. »Spominjam se tudi bombnikov, ki so leteli nad Ljubljano med hudo zimo konec 1944. Tega zvoka ne bom pozabila.«

Po vojni niso mogli odpreti gostilne, saj niso imeli ničesar. Ker so imeli vrt, niso dobili otroških doklad. Ko je kmalu po koncu vojne Helena odšla v Maribor k najstarejšemu bratu in njegovi družini, se je izučila za šiviljo. Po vrnitvi v Ljubljano se je poročila in rodila dve hčeri. Nekaj časa je pomagala mami, ki je odprla točilnico, delala je še v Pletenini, Saturnusu, stregla v mesnici in opravljala še druga dela. Šele zadnjih deset let pred upokojitvijo je končno našla pravo službo zase, in sicer je bila šivilja in garderoberka v Mladinskem gledališču. »Pri tem delu sem resnično uživala, saj je bilo delo zanimivo, z igralsko skupino sem bila na gostovanjih v tujini, spoznala sem gledališke igralce, z nekaterimi sem postala prijateljica.« Mož je bil avtoličar, delal je v Rogu, nato do upokojitve v Saturnusu. Družina je sprva živela v Jaršah pri njeni mami, a se je kmalu preselila v večje stanovanje v Zeleni jami.

Samostojno življenje

Z možem sta uživala v naravi v počitniški hiši, ki sta jo imela na Polici pri Grosupljem. Pred štirimi leti sta skupaj odšla v dom starejših občanov, pred poldrugim letom pa je ovdovela.

Fužinski dom starejših se je dolgo otepal okužb s koronavirusom, potem pa se je eden od stanovalcev vrnil iz bolnišnice okužen, vendar tega osebje ni vedelo. Ko se je korona razširila, je bilo kar nekaj smrtnih primerov, na nekaterih je bolezen pustila hude posledice, saj so se čez noč postarali za več let. »Bilo je zelo hudo. Prejšnji dan sem pomahala sostanovalki čez balkon, naslednje jutro je ni bilo več med živimi.« Sama se ni okužila, tudi izolacijo, ko ni smela zapustiti sobe, je prenašala kar dobro, vendar prizna, da je sčasoma začela izgubljati motivacijo. »Na začetku sem telovadila vsak dan, kasneje pa me je minilo.« V času osamitve je dneve preživljala z risanjem mandal in drugih pobarvank, gledanjem televizije in pogovori po telefonu. »S starostjo postaneš počasnejši, zato si ves dan zaposlen.« Bila je med prvimi cepljenimi proti covidu-19 in zelo se je veselila selitve v varovano stanovanje. Dobila je veliko dobrih sosedov, ki skupaj pijejo jutranjo kavo in telovadijo v prostoru za druženje. K vsakemu stanovanju spada še visoka greda, kjer stanovalci gojijo, kar jim ustreza. Hodi v cerkev in na tržnico in veliko časa preživlja v naravi. Je, ko je lačna, in se vrača domov, ko se naveliča potepanja. 

Helena ima tri vnukinje in enega vnuka, s katerimi se je veliko ukvarjala, ter še tri pravnuke in eno pravnukinjo. Vsi jo obožujejo. Načrtuje, da bo, takoj ko bo seveda mogoče, hodila na plavanje in se udeleževala izletov, ki jih organizira društvo invalidov, v katero je včlanjena. Poleti bo šla na počitnice v Izolo. V tem novem neodvisnem življenju že nekaj mesecev neizmerno uživa. »Do zdaj sem živela predvsem za druge, za svojo družino, zdaj živim zase in vem, da sem si to zaslužila.« Z mislijo, »če želiš, da bodo ljudje s teboj dobri, bodi najprej sam dober z njimi«, sklene pogovor.

Besedilo in fotografija: Bojana Glavina 


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media