Sveina kuhinja je kot mercedes med avti

Zgodbe | jun. '21

Stane Ocepek je najbolj srečen v svoji delavnici.

To trditev je še vedno slišati med ljudmi, prav tako so Sveine kuhinje še vedno v uporabi v številnih gospodinjstvih. Funkcionalna zasnova, všečen videz, odlični materiali in kakovostna izdelava so bili razlogi za nakup kuhinje tega nekoč uglednega podjetja iz Zagorja ob Savi in so odtehtali tudi nekoliko višjo ceno.

Svea je bila nekdaj med vodilnimi slovenskimi proizvajalci kuhinjskega pohištva z najvišjim tržnim deležem na domačem trgu, uspešna je bila tudi v tujini. Kuhinje so po kakovosti spadale v visok, po ceni pa v višji cenovni razred. A tudi Svea, ki je preživela osamosvojitev, izgubo jugoslovanskega trga in tudi čase, ko so drugo za drugim hirala nekoč odlična lesnopredelovalna podjetja, je na koncu omagala. Spremenjene gospodarske razmere, odpiranje mej in huda konkurenca, visoka zadolženost in prepočasno prilagajanje novim pogojem so podjetje, ki je leta 2010 utrpelo še občutno škodo zaradi poplav, leta 2013 pripeljali do stečaja. Leto dni kasneje je blagovno znamko kupila Zlatarna Celje, ki v sodelovanju s podjetnikom Rokom Frolom pod imenom Svea Interier prodaja kuhinje. Kompleks nekdanjih proizvodnih obratov v Zagorju so kupili manjši podjetniki, med drugim tam urejajo proizvodnjo biomase. Nekdanjo poslovno stavbo pa je občina obnovila in jo namenila glasbeni šoli in Regionalni razvojni agenciji Zasavje.

Po švedskem vzorcu

Zapisov o zgodovini tovarne, izjemnih izdelkih, ki so dobivali nagrade na pohištvenih sejmih v nekdanji Jugoslaviji in kasneje samostojni Sloveniji, in o ljudeh, ki so pripomogli k njenemu razcvetu, praktično ni. A vztrajno poizvedovanje nas je pripeljalo do 91-letnega Staneta Ocepka, dolgoletnega oblikovalca kuhinj, ki v treh zajetnih fasciklih hrani natančen arhiv razvoja tovarne. Fotografije in časopisni izrezki niso le zgodba o razvoju podjetja, temveč tudi o razvoju države, gospodarstva, ljudeh in njihovih navadah, naši bivanjski in prehranjevalni kulturi. Njegov obsežni arhiv pripoveduje tudi o tem, kako so nekoč uspešna podjetja s številnimi sponzorstvi pomagala graditi državo in družbo. Česar ni v arhivu, je Stane Ocepek dodal v knjigi Pot, ki pušča spomine, ki jo je napisal ob svojem 80. rojstnem dnevu – za svoje potomce, pravi. V tovarni je bil zaposlen praktično vso delovno dobo in zanjo delal še 16 let po upokojitvi. Pečat, ki ga je pustil v podjetju, je zato neizbrisen.

Skupina delavcev iz takrat še Lesnopredelovalnega podjetja Zagorje, fotografija je iz leta 1956

Svea je bila med prvimi slovenskimi tovarnami, ki so namesto klasičnih kredenc uvedle proizvodnjo kuhinj z visečimi omaricami. Tudi podjetje je ime dobilo po pokrajini Sveland na Švedskem, skrajšano Svea, od koder izvira ta tip kuhinje. Oblikovala sta jo ljubljanska arhitekta Franc in Marta Ivanšek, ki sta nekaj časa živela na Švedskem, v podjetje pa ju je pripeljal tedanji direktor Gorjup. Na prvem pohištvenem sejmu v Ljubljani leta 1960 je tovrstna kuhinja prejela zlato medaljo. Že naslednje leto so jih začeli serijsko proizvajati, vgrajevali so jih v stanovanjske bloke, ki so jih tedaj pospešeno gradili po vsej Jugoslaviji.

Začetki podjetja pa segajo v leto 1949, ko je bila v Zagorju ustanovljena žaga in nato poleg nje še mizarska delavnica. Leta 1954 so priključili še Žago Jesenovo, leta 1963 pa še Obrtno mizarstvo Zagorje, sledile so priključitve manjših obratov in delavnic in številne reorganizacije, dokler ni nastala Lesna industrija Svea, postali pa so del sozda Slovenijales. Organizacijske oblike podjetja so se spreminjale, prav tako število zaposlenih, podjetje je doživljalo vzpone in padce. Ko je že vse kazalo, da bo s podjetjem konec, ga je leta 1984 kot direktor prevzel Miroslav Štrajhar, ki je pripravil sanacijski program, poravnali so dolgove in že leta 1985 poslovali nad povprečjem slovenske lesne industrije. Sledila so leta občutnih naložb in novih programov, kupovali so sodobnejše stroje, z lastnim razstavnim salonom so privabljali nove kupce. Leta 1992 so v Starem trgu pri Ložu kupili Tovarno kuhinjskega in ostalega pohištva Gaber in uredili logistični center s skladiščem gotovih izdelkov. Leta 1997 so v Zagorju odprli nov poslovni center z razstavnim prostorom. Imeli so tudi svoj inženiring, poleg kuhinj so začeli izdelovati še notranjo opremo za hotele, poslovne objekte, zdravilišča, šole, vrtce, rekreacijske centre.

Leta 1999 je več kot 250 zaposlenih izdelalo dnevno okoli 50 kuhinjskih kompletov, na trgu so ponudili 13 različnih modelov kuhinj. Uspešno so jih prodajali tudi v tujino. Ogromno so vlagali v družbeni standard v celotnem Zasavju, bili so pokrovitelji Pihalnega orkestra Zagorje, izdatno so financirali slovenski šport, predvsem smučanje, obnovili so planinski dom na Čemšeniški planini in Zasavski Sveti gori, Mozirskemu gaju so najprej podarili leseno hišico, v kateri je bila vgrajena kuhinja Ajda, nato pa še 18-metrski razgledni stolp. Vse to je projektiral in oblikoval Stane Ocepek. Poleg njega je bilo v podjetju seveda še več drugih oblikovalcev, med prvimi se pojavlja tudi ime Jelka Grčarja, kasneje pa tudi mnoga druga imena.

 Stane Ocepek in njegove kuhinje

Stane Ocepek v kuhinji Brina iz leta 2004

Ocepek poudarja, da njegovega uspeha in uspeha podjetja ne bi bilo brez številnih odličnih sodelavcev, prav tako pa tudi ne brez že pokojnega Miroslava Štrajharja, ki je podjetje vodil skoraj tri desetletja. Štrajhar je bil tisti, ki je tedaj 54-letnega Ocepka postavil za oblikovalca, čeprav ni imel uradne izobrazbe. Njegovo šolanje je prekinila vojna, po osvoboditvi pa si je znanje pridobival najprej pri mizarskem mojstru Podbevšku na Vačah, nato pa se je leta 1957 zaposlil pri mizarskem mojstru Maksu Skrinjarju v Zagorju, ko se je delavnica leta 1963 priključila Svei, se je začela tudi Ocepkova pot v tem podjetju. »Moja velika prednost je bila ta, da sem začel kot vajenec in potem postopoma nadaljeval kot pomočnik, delovodja, normirec, brusilec orodja, vodja monterjev, vodja priprave dela, tehnolog, vodja proizvodnje in končal kot oblikovalec,« pravi sogovornik, v katerem je sicer precej mlajši direktor očitno prepoznal izjemen talent, se je pa ob delu ves čas izobraževal.

Ocepek v svojih spominih piše, da ga je direktor Štrajhar vodil s seboj po tujih pohištvenih sejmih, kjer se je seznanil z novimi modeli kuhinj, ki so se spreminjale z bivalnimi navadami ljudi. Po letu 1991 se je za Sveo začelo novo obdobje, kupovali so manjša lesna podjetja, da so lahko izdelovali celotno notranjo opremo, odprli so linijo za izdelavo lepljencev, imeli so močan inženiring. »Bil sem poleg pri padcih in vzponih; začel sem, ko smo skoraj vse delali na roke, in zaključil, ko so bili v proizvodnji računalniško vodeni stroji,« pripoveduje. Pri 77 letih se je dokončno poslovil od podjetja.

Kuhinja Katarina iz leta 1993 je dobila najvišje nagrade na sejmih v Ljubljani, Skopju, Novem Sadu in na Poljskem.

Pregled fotografij dokazuje, kako spretno se je znal prilagajati novim trendom in prehajati od težkih, masivnih, robustnih in velikih kuhinjskih elementov k manjšim, svetlejšim, uporabnejšim in očem prijetnejšim. Tudi drzna uporaba večbarvnih ploskev in pa znamenita rdeče-bela kombinacija sta njegovi ideji in delo odličnih mizarjev. Oblikoval je blok kuhinje za zelo majhna stanovanja pa kuhinje za mlade in invalide. Pogosto je dodajal uporabne predmete: stojala za nože, stojala za rezanje in sekanje pa površine za vročo posodo. Njegove kuhinje so nosile sama ženska imena: Zala, Julija, Ajda, Lea, Barbara, Irena, Mateja (z njo se je vrnil k sistemu kuhinjskih kredenc). Ob 50. obletnici podjetja so v novem salonu postavili ročno mizarsko delavnico in črno kuhinjo, da so si obiskovalci lahko ogledali napredek pri oblikovanju in izdelavi kuhinjskih elementov. Takrat je Stane Ocepek prejel priznanje podjetja za izjemne dosežke pri oblikovanju kuhinjskih programov. Njegovo delo je neverjetno: oblikoval je več kot 78 kuhinjskih programov, dobil 61 različnih nagrad, od leta 1976 do 2003 je oblikoval vse Sveine razstavne prostore na sejmih po Jugoslaviji in v Kölnu, oblikoval in načrtoval je stari in novi salon, stole in jedilne kote, mnogo izložb in prodajnih salonov. Leta 2000 je prejel priznanje za inovatorja: v kuhinjsko napo je namreč vgradil protipožarno napravo, ki se je odzvala na povišano temperaturo na kuhalni površini in samodejno izklopila plinsko ali električno napajanje štedilnika.

Jožica Hribar


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media