Dolgotrajna oskrba v epidemiji
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Naši domovi za stare ljudi so bili največja žrtev covida-19. Polovica smrtnih žrtev je bila v domovih. Njihova vodstva in zaposleni delajo že eno leto z napori, ki presegajo človeške moči. Stanovalci so bili mesece prikrajšani za obiske svojcev. Skupnost hodi okrog zaprte ustanove z njihovimi starimi ljudmi kot okrog zakletega gradu. Vse to se dogaja tudi med vsako gripo. Zastarel industrijski model velikih pokrajinskih domov in njegova institucionaliziranost pokažeta ob epidemijah svoj obraz v vsej svoji grozi.
Ali so taki domovi za dolgotrajno oskrbo edina možnost? Odgovor, ki ga v praksi pozna Evropa, je jasen ne! Majhne krajevne enote domov v epidemiji niso nič bolj ogrožene kot domača gospodinjstva. Isto raven oskrbe pa opravljajo lažje, bolje in ceneje, ker so sodobno organizirani in povezani.
Kje je potem vzrok, da bomo tudi letos in prihodnje leto gradili po Sloveniji koncesijske in verjetno tudi javne domove po modelu izpred pol stoletja? Po večini z večposteljnimi sobami, namesto z enoposteljnimi, kar je danes samoumevna pravica vsakega otroka, samo starih ljudi v ustanovah ne. Z velikimi stavbami za trikrat več oskrbovancev, kolikor jih potrebuje lokalna skupnost – še desetletja bodo vanje uvažali onemogle ljudi iz drugih krajev. In ti bodo morali zadnji del življenja živeti kot begunci v tujem kraju, med tujimi ljudmi, brez rednih obiskov svojcev, sosedov in znancev, ki bi se v domačem kraju pri njih oglasili mimogrede, ko gredo v trgovino, pošto ali cerkev. Gradijo institucije, kjer potekata zdravstvena nega in socialna oskrba po normativih izpred pol stoletja kot specializiran tekoči trak: pri postelji starega človeka se vsake toliko časa ustavi nov tuj obraz, da mu na hitro zamenja plenico ali opravi drugo svojo storitev.
Krajevni dom
Današnji model je stanovalcem, svojcem in oskrbovalcem prijaznejši. To je krajevni dom za potrebe lastne lokalne skupnosti. Po strokovnem načelu: kjer je potreben vrtec, je enako potreben dom za stare ljudi.
Epidemija razgalja našo zastarelo dolgotrajno oskrbo. Ko je ta vlak v Evropi krenil, smo ga v Sloveniji med svojim osamosvajanjem zamudili. Kaj se dogaja, ko neki sistem zaostane za drugimi, pa je znano. Nima izkušenj z novim. Njegovo znanje je čedalje bolj zastarelo. Vsi so nezadovoljni, vsak pa brani sebe: stroke svoje zastarele metode, politika zastarel sistem, arhitekti zastarele načrte domov … Zaposleni in vodstvo domov se dušijo v delu, da ob nizkih dohodkih in pomanjkanju kadra zdržijo; pri tem tudi oni niso mazohisti, da bi pljuvali v svojo skledo s kritiko svojega sistema. Niso ga vzpostavili sami, morajo pa voziti to zastarelo parno lokomotivo in se dušiti v njenem dimu. Župani se sklicujejo na državo, ki občinam ni dala zakonskih in finančnih možnosti, da bi zagotovili občanom sodoben krajevni dom – takega, ki vodi integrirano oskrbo za vse pomoči potrebne krajane.
V predlogih zakona o dolgotrajni oskrbi pa se poleg dobrih rešitev pojavljajo številke, ki bi ta zastareli sistem zabetonirale – na primer dom za območje z vsaj 15.000 prebivalci. Ta številka v zakonu bi za slovensko podeželje uzakonila, da tudi v prihodnje dve tretjini občin ne bi imeli svojega doma, medtem ko imajo po enega ali več vrtcev. Svojih starih ljudi ne bi oskrbovali v svojem kraju, ampak bi jih izvažali stran od oči in stran od srca. Industrijsko oddaljevanje oskrbe onemoglih od oči skupnosti nujno povzroči tri usodne posledice: 1. pomanjkanje kadra, saj v oskrbi ne more in noče delati, kdor tega ni videl od malega; 2. vsem zakrneva solidarnost, ki je pogoj za vzdržno sožitje v družini in soseski ter za uspešno sodelovanje v službi – ta zmožnost se namreč razvija predvsem ob skrbi za otroke, bolehne in onemogle, 3. upad psihosocialne odpornosti za razvoj v krizah – če skupnost starostno onemogle izvrže na neko skupno odlagališče, se v mlade, srednjeletne in starajoče se ljudi zažira zločesta bivanjska praznota, ki se nezavedno razrašča v depresijo ali pretirano zahtevnost do oskrbovalcev.
Sedanje žrtve stanovalcev in zaposlenih v naših domovih, morebitne nove epidemije in vsakoletne gripe so dejstva, ki nas upokojence silijo, da poznamo sodobno krajevno integrirano dolgotrajno oskrbo. Ker je veliko bolj po meri človeka kakor ta, ki jo poznamo in imamo. Imamo pravico in dolžnost, da zahtevamo njeno dosledno uvajanje. In to prednostno! Če smo v Sloveniji politika, stroke in prebivalci zamudili vlak, ko so drugi razvijali sodobno dolgotrajno oskrbo, je zdaj naša naloga, da njihova spoznanja in dobre izkušnje prednostno uvajamo v svojo korist. In v korist naših otrok in vnukov, ki bodo oskrbovali nas – najštevilčnejšo povojno generacijo.
