Me ni na Menini, sem v raju

Prosti čas | jun. '21

Vandramo po Sloveniji

Letošnji maj na Menini

Menina je prostrana gozdnata planota na vzhodu Kamniško-Savinjskih Alp, ki so jo zemeljske sile v geološki zgodovini močno dvignile; je kot oltar nad Slovenijo. Zato velja, čeprav je v primerjavi z alpskimi vršaci na svojem severu sorazmerno nizka (njen najvišji vrh Vivodnik meri »le« 1508 m), za razgledišče nad razgledišči.

Vzhodni del pogorja Menine, ki se imenuje Šavnice, ima prostran, čudovito razgleden Goli vrh (1426 m), dostopen s treh planinskih poti. Južni pristop pelje iz Tuhinjske doline, iz Okroga pri Motniku (790 m) mimo planine Biba (1283 m), od tam pa naravnost – nemarkirano, a orientacijsko nezahtevno – čez pašnike na vzhodni hrbet Menine in po njem na vzhod po markirani poti do Golega vrha (tri ure). Severni pristop se začne iz vasi Volog (380 m) v Zadrečki dolini. Poteka v glavnem po gozdu, mimo izvira potoka Bočnica (dve uri in pol). Tretji, najbolj udoben pelje od Doma na Menini planini (1453 m), kamor se je mogoče pripeljati z avtomobilom iz Tuhinjske doline ali Gornjega Grada. Sledi cesti do jezerca Biba, potem pa se nekoliko dvigne na ovršje Menine in vijuga do Šavnic (poldruga ura hoje).

Pot po tem pogorju je tako rekoč brezkončna pot po lepoti, a le v lepem vremenu. V megli je lahko nevarna; tudi blodenje se lahko pokaže kot brezkončno, še zlasti, če ne najdeš katere od markiranih poti, ki sekajo vršne planine in kažejo pristop na Menino ali sestop z nje. Vršina planote je dolga okrog deset kilometrov, širina je pol manjša. Severni del je višji in visi na jug, sicer pa višina valovi med 1200 in 1500 metri. To je bilo nekoč drugo največje planšarsko območje v Kamniških planinah, takoj za Veliko planino. Na planini Bibi popotnik ne doživi le običajne pastorale s kravami liskami, ampak tudi bližnja srečanja s čredami konj in tropi ovac.

Še nekaj korakov do vrha Golega vrha

Pašne površine, pastirske planine, v davnini izkrčene sredi gostih gozdov, se zdijo kot zeleni trebuhi Menine. Vrtače in jezerca, jame in brezna – zakaj v apnencu, prepustnem za vodo, so se močno uveljavili kraški pojavi – pa so njene črne samotne rane. Le kjer meninska tla prekrivajo prepustne kamnine, so izvirki in vodne žile kar na površju. Pogorje ima hrapav, rogljičast relief, svetličast in odmeven, ki vseskozi prijazno kaže, da ima tudi živo podkožje. Kot da bi hotel pokazati, da je bil dolgo samoten in da je od tega ostalo v izročilu dolincev pod njo veliko legend o Menini.

Poljane teloha in podleska

Goli vrh na Šavnicah je tako gol, kot da bi se kak skrben planinski nadgospodar posebej potrudil odstraniti vsako oviro za neomejen razgled po »polovici Slovenije«, če lahko s tema besedama spet malce površno označimo vseobsežnost pogleda, globino ter daljavo savinjske, pohorske in posavske pokrajine. Vidita se celo Zagrebačka gora na vzhodu in na jugu za Snežnikom Risnjak. Četudi je nižji od Vivodnika, je Goli vrh od vseh vzpetin na Menini še najbolj podoben pravi apneniški gori, ki jih sicer lahko opazujemo v dolgi vrsti na severozahodni strani v bližnjih Kamniško-Savinjskih Alpah. S treh strani se Goli vrh spušča strmo navzdol, le šavniška stran, po kateri pridemo, je pohodniško prijazna, lagodna in sprehajalna. Vrh pa je pri tem širok in travnat, le skalne štrline kot prikazni molijo koničasto iz njegove gorske prerije, kot da jih je tja našpikal kak velikan.

Pesniškim dušam se bo zazdelo, da se jim na Menini nebo hoče usesti ne le v srca, ampak domala v naročje. Pomladi po ozelenelih tratah kima v pozdrav nepreštevno število rožnatih telohov. Ponekod se boste ustavili tudi pred njivami gosto rastočih podleskov. Kar težko bo uiti strahu, kako dovolj previdno hoditi, da jih ne bi potacali. Videti je, kot da bi nebo preselilo svojo zvezdno ozarjenost na trebuh teh materinskih Šavnic. Materinskih? Ker iz njih poganjajo meglice, od katerih je planinska ruša shlajena in ovlažena. Ponekod pa je Menina na tej strani razrita od divjih prašičev, ki se hranijo s koreninicami. Tudi od tega gora na svoji zeleni koži kaže črne rane. Tisto leto, ko so Šavnice dolgo zasnežene, je cvetja po navadi več, poleti pa tudi sleča, košutnikov in brusnic, in to vse tja do oktobra. Upajte na lepo vreme. Sicer pa vam tudi v slabem narava Menine poklanja svoje zaklade, morda le kakšno malenkost, ki človeka osreči, le en prosojen sončni žarek; ali pa nasmeh mimoidočega planinca, nasmeh, ki malo stane, a utegne veliko dati.

Besedilo in fotografiji:  Željko Kozinc


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media