Tanka črta

jun. '21

Življenje je drzna avantura ali popolnoma nič. Helen Keller

Kako tanka je črta med življenjem in smrtjo, se običajno zavemo šele, ko je ne prestopimo, a ni manjkalo prav dosti.

Spomin seže daleč nazaj. V leta dežuranja na okrožnem državnem tožilstvu. Eno začetnih je prineslo ogled prometne nesreče na prehodu čez železniške tire. Teta je peljala svojo štiriletno nečakinjo k zdravniku in na nezavarovanem prehodu na Viču jima je v gosti megli življenje vzel dolg tovorni vlak. V vrtcu sem tisto popoldne objemala svojo skoraj enako staro hčerkico in tiho jokala. Razmišljala sem o mamici, ki ji to ne bo več dano.

Nesreč, tako prometnih kot delovnih, predvsem pa smrti po ubojih in umorih je bilo veliko in prav vsaka se je za vedno zarezala v mojo dušo. Kako se ne bi!
Tudi danes, ko nisem več na tožilstvu, pogosto premišljujem o tem. Zlasti ob številnih smrtih žensk, ki jim življenje vzamejo predvsem njihovi aktualni ali bivši partnerji, skupni otroci pa postanejo večne sirote. Z enim ali obema izmed staršev v prezgodnjem grobu in drugim v zaporu.
Zakaj je treba pretrgati tujo nit življenja, ko pa se je vendar mogoče spodobno raziti in živeti naprej? Ob tem pa seveda zgledno skrbeti za nič krive otroke. Tega se morata seveda zavedati oba.
Zakaj ljudje ne prenesejo, da se življenje odvija drugače, kot so morda načrtovali? Kdo jim sploh daje to pravico? Odločajo lahko o marsičem, a ne namesto drugih.
In tu so še bolezni. Do nedavnega predvsem zahrbtne in običajno dolgotrajne. Od lani pa še povsem nova bolezen covid-19, ki je skoraj nihče, razen vizionarskih filmskih režiserjev, ni pričakoval. In samo pri nas več kot 4000 mrtvih v enem samem letu.

Ko življenje visi na nitki, ko namesto tebe telo upravljajo le še aparature, je običajno prepozno razmišljati, kaj je najpomembnejše v življenju. Ali si pustil vsaj drobno sled, se te bodo spominjali kot prijaznega in dobrotljivega očeta, mamo, dedka, babico, brata, sestro, partnerja, sodelavca, sošolca ...? Ali si morda ves čas porabil za sejanje sovraštva, prepire, razdor ...? Si delal ali le izkoriščal druge?
Ali si namenil življenje tudi drugim, kajti le skupaj smo celota? Ali si bil in si še vedno le velik sebičnež?

Neizmerno lepo sem se počutila pred leti, ko sem nekega decembra v vrtcu malčkom prebrala knjižico Paglavčki prostovoljčki in ob koncu petletne otročke nagovorila, naj naslednji dan vsak prinese za vrstnika eno igračko, ki je nima. Popoldne sem iz previdnosti poklicala hčerko in jo opomnila na Larino »dolžnost«, da morda prav ona na to ne bi pozabila. A hčerka je povedala, da Lara že nekaj ur vneto išče, kaj vse bi lahko podarila. Sin, tedaj še brez otrok, pa je modroval, da je to prehuda obveza za tako majhne otroke in naj ne računam na večji odziv. A se je hudo zmotil. V vrtec so otroci prinesli toliko igrač, da smo jih morali na sedež Belega obroča Slovenije pripeljati kar s kombijem. Dobile so nove srečne lastnike.

In s kolikšno radostjo sem zdaj spremljala štirinajstletnega Vida, ki zbira športne rekvizite znanih Slovencev, po dražbi pa denar nameni revnim otrokom svoje šole. Ena akcija mu je že uspela. Vredno posnemanja.

Dragi Človek, še je čas za marsikaj. Pusti neizbrisno sled, da se te bodo spominjali, pa ne le tisti kratki trenutek ob grobu, ko o pokojnih govorijo samo dobro.
Danes je torej dan, ko lahko na svojo nit življenja nalepiš prijazno sporočilo. In jutri samo nadaljuješ. Vse dokler se ne bo pretrgala in bo z nje v svet poletelo veliko spominov na izjemne zgodbe ter ostalo mnogo ljudi, ki so bili zaradi tebe srečnejši.

Vlasta Nussdorfer


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media