Napisal skoraj 500 viž

Prosti čas | jun. '21

Dobre stare viže

Jože Burnik

Jože Burnik se je rodil leta 1947 na Jesenicah. Starši se z glasbo niso ukvarjali, njega pa je vanjo potegnila bolezen. Pri štirih letih je namreč zbolel za sklepno revmo in imel vnetje srčne mišice. »Ko sem bil star sedem let, so mi starši prav zato, ker sem bil prikrajšan za otroške igre, kupili klavirsko harmoniko. Prve učne ure sem imel pri učitelju harmonike Francu Sredenšku,« se spominja.

Kot učenec je najprej predelal prvih šest zvezkov Šole za harmoniko Albina Fakina. Potem se je vpisal v jeseniško nižjo glasbeno šolo, kot harmonikarja pa so ga profesorji kaj hitro povabili v svoj mali godalni orkester. Tedaj mu je bila všeč predvsem ameriška glasba, swing in dixieland. Pri harmonikarjih pa je občudoval mojstre, ki so igrali akordično bogatejšo glasbo, na primer Jožeta Kampiča.

Kaj kmalu je ustanovil svoj prvi trio, igrali pa so zabavno glasbo. A Tine Jerele, kitarist v triu, je Jožeta pregovoril, da se je lotil tudi domače glasbe. »Rekel mi je, da domača glasba le ni tako preprosta, in mi je za vzor dal skladbo Borisa Kovačiča z naslovom Očka, ki jo je izvajal Vital Ahačič. Kupil sem ploščo in začel vaditi. Hitro sem spoznal, da je stvar resnejša, kot se sliši, delo sem vzel zares in vižo naštudiral.« S to skladbo je kasneje nastopil tudi v televizijski oddaji Slovenski ansambli tekmujejo. Takrat je bil na RTV Ljubljana urednik za narodnozabavno glasbo Boris Kovačič in tudi on mu je svetoval, naj se bolj kot zabavni raje posveti narodnozabavni glasbi.

Igranje z bratoma Dovžan

Za varno preživetje mu je oče našel službo v prevozniškem podjetju Feršped, kjer je urejal carinske listine. Na neki prireditvi pa je spoznal Iva Dovžana in njegovega brata Miho in kaj hitro je začel nastopati z njunim ansamblom. Kot prvi so v narodnozabavno glasbo vpeljali sozvočje citer in klavirske harmonike. Bilo je to nekaj posebnega, pove Jože Burnik. »Sreča je bila ta, da sem prav tako kot Miha tudi jaz igral bas. Kadar je on igral na citre, sem jaz basiral, ko sem jaz prijel harmoniko, je pa on zaigral na bas.« Tako je ansambel bratov Dovžan pridobil glasbeno pestrost in lahko so igrali tudi na večjih prireditvah, ne le na koncertih. In zgodilo se je, da so imeli kakšno nedeljo po Sloveniji tudi po pet nastopov.

V tistem času je Jože posnel tudi prve pevske skladbe s svojim ansamblom, v katerem so bili nekateri prihodnji člani Alpskega kvinteta. »Tedaj sem napisal prve pevske uspešnice. Zelo me je presenetilo, da mi je šlo tudi to kar dobro od rok. Skladbe, kot so Za rojstni dan, Lovci, Obletnica poroke, Davno je tega, Prijateljstvo, Prvi teloh, Sorodniška, Otožnost, Škrjanček, Na sneg, Gobar Jaka in druge, so bile poslušalcem zelo všeč,« ponosno pove.

Leta 1973 je Alpski kvintet, ki se mu je Jože Burnik pridružil, posnel prvo veliko ploščo z naslovom Slavni ribič. Sam je zanjo prispeval kar polovico skladb. »Ujeli smo se odlično, ker smo vsi izšli iz zabavne glasbe. Ivan Prešeren - Žan, ki je bil po srcu džezovski glasbenik, mi je bil po glasbenem izrazu zelo blizu. Tako smo prvi v Sloveniji vpeljali v domačo glasbo svingovski pristop.«

Ker mu je bil izredno všeč ritem ansambla in tudi drugače so se lepo ujeli, je pri Alpskem kvintetu ostal deset let. V tem času so posneli 17 plošč, pet jih je postalo zlatih, ena celo diamantna. Tudi Jože je za Alpski kvintet ustvaril številne glasbene uspešnice, ena tistih, ki so ga najbolj zaznamovale, pa je zagotovo polka Dobro jutro. Skladba je bila do zdaj posneta v več kot 200 različicah in je ena najbolj igranih narodnozabavnih viž nasploh.

»To je bil moj glasbeni višek v vseh pogledih. Kar zadeva igranje na harmoniko, moram povedati, da sem tedaj v igranje vnesel posebnosti, ki do takrat v tej zvrsti niso bile poudarjene,« pove o svojih najodmevnejših glasbenih dneh.       

Igral je tudi v avstrijskih ansamblih, kot skladatelj je zložil skoraj 500 izvirnih skladb in zanje prejel tudi več odmevnih priznanj. Jože Burnik spada tako kot harmonikar kot tudi avtor med tiste glasbenike, ki so dokaj odmevno zaznamovali prizorišče slovenske narodnozabavne glasbe.

Glasba pa je tudi v družini. Sin Miran je končal nižjo glasbeno šolo, a se z glasbo ne ukvarja več, hčerka Anja pa je profesorica igranja na flavto v Glasbeni šoli Franca Šturma v Ljubljani. A neredko zaigra tudi v godbah na pihala, komornih zasedbah, pri nastopih folklorne skupine in seveda tudi v očetovem ansamblu.  

Drago Vovk, fotografija: Tomo Jeseničnik


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media