Prijateljstvo kot kamen kost

Prosti čas | jun. '21

Od majhnega so bili prijatelji, potem sošolci in skupaj so se vozili v mesto v času študija. Čeprav so šli na različne fakultete, so se srečevali vsaj zjutraj, če so že zvečer lovili vsak svoj vlak. Vsako sredo in nedeljo popoldne so skupaj igrali nogomet, čeprav je kdo morda manjkal. Obveznosti so se spreminjale, interesi tudi, dobili so različno stroge ali popustljive žene – a na tistem igrišču so soigralci že vse življenje in skupaj so potem po rekreaciji zavili k Tončki na vrček piva. Do obisti so se poznali od malega in navadili so se biti skupaj.

Preživeli so pol stoletja velikih in majhnih družbenih in osebnih sprememb, spremenilo se je skoraj vse: spremenili so se država, zastava, himna in družbeni red, ki je določal, kako pridemo do denarja, slave in uspeha. Preživeli so neverjetne preobrate v miselnosti skupnosti in posameznikov, pa so vseeno ostali skupaj. Niso se razšli, ko so nekateri na hitro obogateli na malo čuden način, niti takrat, ko so poslušali novo filozofijo, kako na lahek način prideš do tega ali onega privilegija, nista jih sprla ne Jazbinškov zakon ne denacionalizacija, niso jih sprle nove stranke, privatizacija in nova miselnost, ki je počasi prekrivala staro. Niso jih razdelili ne migranti, ne varda, ne strašna korupcija in ne izjava slavne državne tožilke, ko je zatrdila, da vsaka svinjarija še ni nelegalna in kazniva. Niso jih razdelile premnoge čudne novosti niti stara praksa, ko so nekateri govorili eno, delali pa drugo. Pravzaprav so se prijateljsko posmehovali starim smešnicam, ki so spet postajale aktualne, na primer tisti o avtu, ki daje smerokaz levo, zavija pa desno, in podobnim. Niso se izrekali o spolih in spolnih praksah, paradah ponosa in gibanjih za življenje – niso si dovolili, da bi na glas razmišljali o kateri koli stvari, ki bi jih lahko razdelila. Njihovo prijateljstvo je bilo trdno kot kamen kost. Morda se je vse to začelo tisto leto, ko je v soboto pred volitvami Stane povabil na martinovanje, njegova žena pa je v strahu pred hudimi prepiri o levih, desnih in tistih vmes po vsem stanovanju nalepila velike liste z napisom Tu je volilni molk! Tisto martinovanje je zelo uspelo prav zato, ker je bil to večer brez politiziranja, in vsem je bilo to v olajšanje. Lahko so se imeli lepo ...

Morda so se prav takrat brez besed odločili in navadili, da je fuzbal nad vsem, da je mladostno tovarištvo, ki je preraslo v pravo prijateljstvo, močna vez, ki je ne bodo porušili, pa če se poruši vse okoli njih. Oni bodo ostali skupaj, dobivali se bodo na igrišču, brcali žogo in puščali strankarske barve in prepričanja doma. Na njihovem igrišču štejejo samo pravila nogometa in tovariškega druženja.

Potem je usekal virus: zaprl tovarne in pisarne, šole, gledališča, cerkve, igrišča in gostilne, ustavil avtobuse, ladje, vlake in letala – in vsi so ostali doma, vsak v svojem domu, obdani s svojimi domačimi, domačnostjo, računalnikom in telefonom in pred televizijskim zaslonom. Dom je bil za vsakogar drugačen, vsak se ima v njem drugače – samo zaslon je bil za vse isti, razdeljen seveda po programih, domačih in tujih. Televizija in internet, okno v svet!

In ko sediš na kavču in ti med domačimi postane malo dolgčas – ali pa tudi zato, ker se moraš malo razgledati po svetu, pač gledaš, kaj ti svetleči zaslon prinaša. In sprejemaš novice, laži in resnice, manipulacije in trače, kar pač pride …

Virus! Kaj vse je bilo povedano o njem in kaj vse predlagano in naročeno za zaščito. Naši vrli fuzbalerji seveda niso imeli te nesreče, da bi morali o čem odločati – še zase ne, kaj šele za druge. Lahko pa so poslušali in sprejemali slišano in si ustvarjali svojo podobo … Približno trideset jih je, teh mladostnih prijateljev, predanih okrogli žogi, in počasi je nastalo trideset prepričanj o virusu in o tem, kaj to je in kako se tej reči streže. Izvor virusa, zarota in biološka vojna, rušenje svetovnega reda in demokracije, maske, policijska ura, prehod regij, šport, potovanja – vse je postalo razlog za razdor. Za hud, kar totalen razdor!

In tako je na njihovem napol praznem nogometnem igrišču z ena proti nič zmagal virus ...

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media