Spoštujejo lokalno, delujejo globalno

Zgodbe | jun. '21

»Tebi, Janko, je bilo lepo postlano; ded in oče sta bila mesarja, ti pa si njuno delo malce posodobil in zmagal,« si misli marsikdo, ki seveda ne pozna Janka in Helene Kodila ter njune zgodbe. Zato si misli, da so njihovi mesni izdelki in dobrote iz njihove restavracije, ki iz Markišavcev pri Murski Soboti odmevajo daleč prek meja, nekaj samo po sebi umevnega ...

Stane Zavrl, Jankov ded, je bil res mesar. Živel je na Mirni na Dolenjskem, kjer je odprl prvo prodajalno mesa. Tudi njegov sin Janez, Jankov oče, je postal mesar; v mesnopredelovalni industriji Pomurka je delal kot tehnolog, bil je odprt za novosti. Bil pa je tudi zaveden čebelar. In Janko je kot najstnik veliko časa preživel med čebelami. »Pomagal sem očetu, saj smo imeli sto panjev, zato je bilo veliko dela. Z njim sem čebelaril in spoznaval tudi ekonomski del posla, še zlasti takrat, ko je preračunaval, kako bo s ceno medu 'prišel skozi'... In ko mi je kupil kolo, smuči in kasneje računalnik, sem se zavedal, da to ni darilo, ki bi padlo z neba, ampak je bilo treba vse to zaslužiti.«

Oče je poskrbel, da je Janko vojaški rok služil v Beogradu in tam naredil šoferski izpit za kamion. Tako je lahko po vojaščini očetove čebele s kamionom prevažal na različne lokacije na pašo. »Moj oče je bil širok človek, ki je razumel čas in je znal izkoristiti možnosti, ki so jih prinašale družbene spremembe. In zavedal se je, da je svetovljanstvo dragocena deviza. Že v srednji šoli mi je omogočil daljše počitnice v Avstriji, da sem se naučil jezika.«

Podjeten oče je po končani poslovni poti v Pomurki odprl mesnico, kar je bilo v tistih časih zelo pogumen korak. Janko pa se je kot zelo zvedav otrok rad sukal okoli kmetov, saj ga je pritegnila kmetijska mehanizacija, rad jim je pomagal in tako tudi kaj zaslužil.

Sreča je na strani pogumnih

Janko prizna, da mu je oče marsikaj omogočil, tudi študij, ki si ga je sam izbral. Najprej je bil to študij elektrotehnike, ki ga je navduševala, toda že v 3. letniku je začel uresničevati poslovne projekte in posel ga je vsrkal vase. Kasneje se je vpisal še na študij ekonomije. Tretji indeks pa je bil z biotehniške fakultete, smeri živilstvo, saj je domači posel čakal na to, da ga prevzame eden izmed otrok. Toda do tega je Janka vodila še zelo dolga pot ...

Kot izobraževanje za življenje je oče sofinanciral njegove »počitnice« pri teti v Avstraliji. A večinoma je po tej prostrani deželi potoval in marsikaj doživel. Potem je spoznal sedanjo ženo Heleno. Zanimivo je, da se nista spoznala že prej, saj sta že v najstniških letih živela v sosedstvu vinogradov in njuna očeta sta bila tudi velika prijatelja. Tudi ona izhaja iz uspešne podjetniške družine; v očetovem soboslikarskem podjetju, ki je imelo veliko zaposlenih, je skrbela za računovodstvo. Nekaj časa sta z Jankom živela »na koruzi«; iz tistega časa se spomnita prigode, ko sta šla kupit hladilnik, domov pa sta se vrnila s hi-fi opremo – rokerja pač! Kmalu sta dobila prvega sina Filipa, ki je zdaj star 23 let in zaključuje študij računalništva.

V času, ko sta očetovo podjetje vodila sestra Erika in njen mož, je Janko začel posel s hrano za male živali. Ta je bila na našem trgu čista novost. Med iskanjem informacij po spletu pa je naletel na pohištvo iz ratanovega lesa in ga začel uvažati. Mercatorju je prodal prve izdelke, ne da bi jim prej pohištvo pokazal. Naročil je bilo vse več, in ko je naročil dva zabojnika pohištva, se v uradu, kjer so izdajali dovoljenja za uvoz, niso mogli načuditi, da je uvoznik on sam, ne pa kakšno veliko podjetje. Toda preden je šlo to ogromno naročilo na pot, je moral v Malezijo, saj je njegov podpis jamčil, da je blago plačano. To je bila nepozabna izkušnja. Na letališču ga je čakal bel mercedes s šoferjem in spremljevalcem, oba sta bila kitajskega rodu in nista govorila angleško. Odpeljali so se čez mejo, pri tem jima je izročil potni list, ki pa mu ga nista vrnila. Vožnja je bila dolga in vse bolj tesnobna, saj so se vozili že po slabem makadamu sredi džungle. Odleglo mu je šele, ko so prispeli do proizvodnega obrata pohištva iz ratanovega lesa. In od tu naprej je posel gladko potekal.

Nova zgodba – brez meja

Potem je prišlo leto 2000, ko podjetju Kodila posel z mesarijo ni ravno cvetel. To je bil izziv za Janka. Podjetje je prevzel pod določenimi pogoji, ki so mu zagotavljali, da bo lahko samostojno odločal o prihodnji usmeritvi, kar je bilo lažje potrditi kot dejansko izvesti. Oče je kot mesar težko pristal na to, da bo podjetje osredotočeno na kulinarične mesnine višje kakovosti in da med temi ni prostora za hrenovke. Skrbelo ga je tudi, kdo bo kupoval boljše in dražje izdelke. Toda doseženi rezultati (tudi z vloženim denarjem, ki ga je Janko ustvaril z uvozom pohištva iz ratanovega lesa) so ga prepričali, da sta naslednika pravilno zastavila svojo pot odličnosti.

Janko in Helena sta domačijo preuredila in dogradila, tako da se tradicija prepleta s sodobnimi trendi. V pritličju lesene prekmurske hiše je delikatesa, v kateri prodajajo certificirane izdelke: sveže meso in suhomesnate izdelke, dobro znano šunko (tudi krškopoljskih prašičev) pa paštete, namaze z bučnimi semeni, zaseko, ocvirke ter druge izbrane izdelke blagovne znamke Diši po Prekmurju.

Spodaj tradicija, nad njo pa najsodobnejša sušilnica v kombinaciji tradicionalnim sušenjem; šunke zorijo med ilovnatimi ometi in tako kot nekoč v skladu z letnimi časi. Zato imajo štiri zorilnice, v katerih so posebej prilagojeni klimatski pogoji. Šunke prehajajo iz ene v drugo zorilnico, zadnja faza zorenja pa poteka pod slamnato streho in je vidna skozi steklo kot nekakšna galerija. Tu je urejena moderna restavracija, ki vabi s sloganom Meet meat and eat (Spoznajte in uživajte mesnine), z zeliščnim vrtom v koritih na strehi. S terase se oči razveselijo pogleda na široka polja, kjer vzgajajo zelenjavo.

»Poleg suhomesnih izdelkov je kulinarika naš drugi steber, ki temelji na lokalnem, namenjena pa je globalnemu. Naš izziv je svet ...« pravi Janko. Kot svetovljan ve, da lahko regija nastopa na svetovnem turističnem in gastronomskem trgu le skupaj. »Turist gre v Provanso, ne pa k temu in onemu kmetu v Provansi – produkt je pokrajina, njeni okusi, njene posebnosti ...« Zato je bil med pobudniki združevanja prekmurskih gostincev, saj je zagovornik dopolnjevanja, ne pa izključevanja. Prav tako je »daljnovidno« najprej doma in nato v Evropi zaščitil prekmursko gibanico in prekmursko šunko po postopku izdelave naših prednikov. In za take izdelke so jim vrata odprli celo na Japonskem.

Razumevanje iz roda v rod

Mama in oče sta brez zadržkov sprejela sinovo odločitev, da domačijo preuredi v poslovni objekt, zanju pa sta Janko in Helena kupila sosednjo hišo. Za še lepšo in lagodnejšo starost pa sta se jima odločila zgraditi poleg še čisto nov dom. Jankova mama se je žal tja preselila sama, saj je le mesec pred tem mož umrl. »Oče me je vedno vključeval, če sem le pokazal zanimanje, ni me pa nikoli v nič silil. Znal mi je prisluhniti, me razumel in podpiral. In v tem duhu tudi midva s Heleno vzgajava sinova – Filip kot računalničar sodeluje v podjetju; kako se bo odločil, pa ve le on sam. In enako velja za Julija, ki je star 17 let in je gimnazijec.«

Zakonca Kodila želita podjetje še razvijati in širiti prodajo tudi v tujino. »Odgovornost je imeti 72 zaposlenih, skrbeti, da imajo kar se le da dobre pogoje za delo, solidne plače in da so zadovoljni. Pri tem pa ne pozabiti nase, na družino. Veliko sva potovala po svetu – sama in z otrokoma. Videli smo vse od Japonske in ZDA do Avstralije, poudarek pa je seveda na Evropi. Enkrat na leto gremo vsi skupaj na pot, nekaj dni pa si privoščiva tudi sama zase in pri tem združujeva poslovno s prijetnim. Počasi pa se bo treba umiriti in dejavnost predati naprej. Za svoja zrela leta imava še veliko zamisli in interesov; za podjetje pa bo prej ali slej skrbel kdo drug,« že načrtuje Janko Kodila. 

Lidija Jež, fotografiji: osebni arhiv in Dean Dubokovič