Zbiranje razglednic povezuje ljudi

Zgodbe | jul. '21

PRILOGA

Vse te medalje si se prislužil na kolesarskih tekmovanjih.

Andrej Eržen iz Besnice pri Kranju že več kot petdeset let zbira razglednice iz vseh časov in vseh krajev sveta. Kar 91.566 jih je v njegovi obsežni zbirki, ki jo hrani v posebni kletni sobici, toliko jih je namreč pred dvema letoma preštel nazadnje. Tam je tudi obsežna zbirka 2500 gramofonskih plošč, lepo urejenih po zvrsteh glasbe. Poleg hrani še medalje, ki si jih je kot aktiven kolesar nekoč prislužil sam, prav tako pa obsežno zbirko poštnih znamk, ki jo ureja skupaj z dvanajstletnim vnukom Matijem.

Kako se je vse skupaj začelo? »Razglednice sem začel zbirati na 20. rojstni dan, ko sem služil vojaški rok kot graničar na albanski meji.« V prostem času je izdeloval okrasne vaze iz razglednic, ki so bile v tistem času zelo popularne. Vojakom in oficirjem so bili njegovi izdelki nadvse všeč in prosili so ga, da jih zanje izdela iz razglednic iz njihovih domačih krajev. Tako so mu jih začeli prinašati. Ob koncu služenja jih je domov prinesel kakšnih 200 ali 300. Za svet in geografijo se je zanimal že prej in z zbiranjem znamk je potešil svojo radovednost. Kljub nepredstavljivi obsežnosti zbirke danes obžaluje, da na začetku ni bil bolj podjeten zbiralec. »Takrat se jih je še dalo dobiti,« pravi, saj je danes razglednic čedalje manj. Vse razglednice imajo standardno velikost 10 x 15 centimetrov. Razglednice, ki obstajajo danes, pa so seveda zelo različnih formatov in oblik. Takšne pa zbiralcem niso zanimive.

Zbiratelji si pomagajo med sabo

V tej zbirki je kar 2500 gramofonskih plošč, vse so nepoškodovane.

Zagotovo mu ne bi uspelo zbrati tolikšnega števila, če ne bi bil osebno tako zelo odprt in komunikativen ter se povezoval s številnimi ljudmi, tudi znanimi, se udeleževal radijskih in televizijskih oddaj ter v vseh teh letih dal nešteto intervjujev za različne časopise in revije. Vse članke ima razstavljene po stenah svoje zbirateljske sobice, prav tako hrani posnetke radijskih oddaj. Ljudje so tako izvedeli zanj in mu z veseljem prinašali ali pošiljali razglednice z vsega sveta, nekateri to še vedno počnejo.

»Ravno zadnjič, ko sem vnukinjo peljal v šolo, me je poklicala neka gospa in me vprašala, ali še vedno zbiram,« navdušeno pripoveduje Andrej. Povedala mu je, da je pred 26 leti gledala televizijsko oddajo v nočnem programu, v kateri je bil gost. Takrat si je zapisala njegovo telefonsko številko, zdaj pa mu je želela podariti svojo zbirko. »Brat živi v Radovljici in njegova žena, moja svakinja, je doma iz okolice Ormoža. Večkrat se vrača na Štajersko in pripoveduje o meni, zato me enkrat pokličejo s Ptuja, drugič iz Maribora … ter mi ponudijo svoje razglednice.« Občasno pa si jih zbiralci tudi izmenjujejo. Nazadnje je oddal od 4000 do 5000 razglednic, ki jih je imel podvojene, neki gospe, ki jih je prav tako zbirala, a jih je do tedaj imela »le« okoli 700. Bila je neznansko vesela in ni vedela, kaj bi mu dala v zameno. Ko je povedala, da zbira knjige, pa se je spomnil prijatelja Matjaža Brojana, ki je nekoč delal na Radiu Slovenija in je prav tako zbiralec knjig. »Vidite, takole si pomagamo med seboj,« mi pojasni.

 Najstarejša razglednica v njegovi zbirki je iz leta 1896. V njej so razglednice s skoraj vseh olimpijskih iger in svetovnih prvenstev. »Pišejo mi različni športniki, ki vedo zame, in mi pošiljajo razglednice iz krajev, kjer se športno udejstvujejo. Imam na primer razglednico z olimpijskih iger v Innsbrucku iz leta 1966, na njej pa so podpisani slovenski hokejisti. Tudi Vesna Fabjan, tekačica, ki je doma v bližini, mi večkrat pošlje kakšno razglednico.«

Kot že rečeno, je bil Andrej Eržen tudi sam nekoč aktiven športnik, kolesar. »V tem športu sem spoznal različne ljudi, ki so mi potem pisali.« Od nekod privleče debel zvezek in mi pokaže imena ljudi, ki so mu kdaj pisali, in med njimi je veliko znanih oseb. Nataša Bokal, Peter Vilfan, Miran Tepeš, Jure Košir, Rajmond Debevec, Andrej Štremfelj, Viki Grošelj, Nejc Zaplotnik pa pokojna alpinista Jože Rozman in Marička Frantar so le nekatera izmed znanih imen športnikov in alpinistov. Marka Rožmana, športnega komentatorja, je spoznal, ko je nekoč tekmoval na maratonu Franja. Povabil ga je k sebi in mu podaril razglednic za polno škatlo od čevljev. Niko Mihelič, komentator Formule 1, mu je nekoč poslal razglednico s podpisi dirkačev. Andrej Šifrer mu je priznal, da ima več njegovih plošč kot on sam. Pisala mu je tudi Metka Albreht, nekdanja mis, Gianni Rijavec, dr. Manca Košir, Nataša Pirc (ko je bila še stevardesa), Janez Hočevar Rifle, slikarka Dora Plestenjak pa pesnica Neža Maurer, pisatelj Ivan Sivec, igralec Aleksander Valič, napovedovalec Janez Dolinar in tudi Boris Kopitar, Natalija Kolšek, Rafko Irgolič … Jure Šterk, slavni jadralec, mu je poslal razglednico s Kokosovih otokov. Med tistimi, ki so mu poslali razglednice in ga tudi že obiskali na njegovem domu, so prav tako slovenski misijonarji. Vse ima zapisane.

Andrej Eržen z vnukom Matijem pred obsežno zbirko razglednic

Po njegovih zbirateljskih stopinjah pa gre tudi vnuk Matija, ki zbira znamke. Nekaj jih je dobil tudi od dedka Andreja. Andrej pove, da mu jih je nekoč zelo veliko podarila neka gospa, katere oče je potoval po vsem svetu. Po njegovi smrti ga je poklicala, ker je vedela, da zbira, in mu ponudila očetovo zbirko. Matija pove, da je nekatere znamke prinesel s svojih potovanj, na primer iz Maroka, ko mi najprej razkaže bogato zbirko iz Afrike. Ob tem se pohvali, da je bil do zdaj že v 17 državah sveta. Veliko za dvanajstletnega fanta!

Andrej Eržen pa ni nikoli veliko potoval. »Raje sem gradil hiše. Najprej sem zgradil hišo za svojo družino na Primskovem v Kranju, potem tu v Besnici, kjer živimo zdaj. Potem sem sinu pomagal zgraditi njegovo hišo in drugo na morju ... Ni mu bilo treba po svetu, saj je svet v obliki razglednic prihajal k njemu.

Manjkata le še dve državi

Ali ima pregled nad vsemi svojimi razglednicami, ga vprašam. »Imam,« zagotovi. »Želim si, da bi zbral razglednice iz vseh dežel sveta. Manjkajo mi še razglednice s Komorov in Zahodne Sahare. Drugače imam vse.« Lepo so urejene po državah, glavnih mestih in tudi po letih, ko jih je prejel. Andrej poudari, da je vse, kar zbira, kakovostno in nepoškodovano. Prav tako plošče – če je valovita, popraskana ali ima strgan ovitek, jo odstrani.

Ob starih razglednicah lahko lepo obujamo spomini. Pokaže mi nekaj starih razglednic Železnikov, svojega rojstnega kraja. Gostilno, ki je ni več. Trgovine, v katero se je včasih z malimi vrečkami ali cekarji hodilo peš, prav tako ni več. Stari avtobus, stara Iskra, potok, ki so ga preusmerili in ga ni več … Pokaže mi stare razglednice Kranja iz leta 1921, na katerih so še ljudje, ne stavbe, pa razglednico iz leta 1903, ki je napisana z morsejevo abecedo. Pa razglednice Kranja iz časa 2. svetovne vojne. Mu je kakšna še posebej pri srcu? »Pri srcu so mi vse, zanimivejše pa so mi tiste, kjer so predstavljeni manjši kraji in vasi,« pove Andrej.  

Zadnja leta je razglednic čedalje manj. »Zbiralcev ni več veliko, še zlasti ne takšnih kot sem jaz, ki zbiram razglednice z vsega sveta. Največ zbiralcev zbira razglednice z določenega območja, poznal sem gospoda, ki je zbiral le razglednice evropskih gradov in je v oporoko napisal, da mi po smrti poklanja svojo zbirko. In po njegovi smrti me je res poklicala njegova hči ter mi predala njegove razglednice,« se spominja in dodaja, da ljudje danes razglednic sploh ne znajo več pisati. »Včasih pa smo pošiljali res lepo urejene, s krajem, datumom …« se z obžalovanjem spominja Andrej Eržen. Poleg tega danes redkokdo razglednice sploh piše, pozdrave pošiljajo prek mobilnih kratkih sporočil. Še en del našega sveta, ki počasi izginja. Žal, pa tako je lep, barvit in zanimiv.

Besedilo in fotografije: Maja Korošak


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media