Nepozabna filmska izkušnja 

Prosti čas | jul. '21

Milena (Vesna Jevnikar) in Matic (Matjaž Gruden) drug do drugega nista gojila kakšne posebne simpatije, a sta zaljubljenost zelo dobo odigrala, se spominja Mira.

Letos mineva 45 let od snemanja legendarnega filma Sreča na vrvici, ki so ga premierno predvajali naslednje leto (1977) v Pulju. Lanski božični večer smo si na prvem programu Televizije Slovenija lahko ogledali digitalno restavriran film, v katerem si glavni vlogi delita svetlolasi Matic (Matjaž Gruden) in črni kosmatinec Jakob. Novofundlandec se je po zaslugi lastnice Mire Bizjan in njene prijateljice Metode Mikuž, ki imata snemanje v zelo lepem spominu, odrezal več kot odlično.

Mira in Metoda sta se spoznali pred dobrimi 51 leti in »krivec« za srečanje, ki se je razvilo v dolgoletno prijateljstvo, je bil prav kasnejši pasji filmski junak s pravim imenom Ron, Mirin prvi pes. »O ja, prvega srečanja z Metodo se še kako dobro spominjam,« pravi Mira. Z enoletnim Ronom se je sprehajala po Tivoliju, ko jo je Vlado Gerbec, takratni inštruktor Kinološkega društva Ljubljana, ogovoril, ali pride šolat psa k njim. »Ker o 'njih' nisem vedela še nič, sem hotela slišati kaj več, v tistem trenutku pa sta čez travnik strumno prikorakali Metoda in Tanja Bizilj s svojima psoma Panom in Karo v strogem poleg, kar je Gerbcu prišlo ravno prav: 'Evo, to sta naši tečajnici.' In prijateljevanje se je začelo.«

Režiser najde psa

Prijateljice, predane psom, so se udeleževale pasjih razstav, kjer so prikazovale, kaj vse znajo kosmatinci, ki so v kinoloških društvih končali različne stopnje tečajev. Na eni od takšnih predstav je Ron tako očaral režiserja Janeta Kavčiča, ki je iskal primernega psa za filmsko upodobitev knjige Teci, teci, kuža moj pisatelja Vitana Mala, da je prav kmalu sledil posvet o snemanju. »Jane je pisal scenarij in hkrati iskal primernega psa za vlogo Jakoba. Prvotna ideja je bil bernardinec, vendar na razstavi v Hali Tivoli ni videl nobenega, ki bi bil vsaj malo šolan. Poleg tega so zelo različno obarvani, in če bi bilo treba psa med snemanjem zamenjati, bi nastal problem. No, na tej razstavi je pod Metodinim vodstvom nastopila tudi naša druščina s kakimi desetimi psi in moj sedemletni novofundlandec Ron je bil eden tistih, ki so pokazali veliko znanja.«

Lidija Kozlovič, Matičeva filmska mama, je umrla junija 2009 v 71. letu starosti.

Ko sta Mira in Metoda z Janetom Kavčičem razpravljali o snemanju posameznih prizorov, sta hitro ugotovili, da vseh njegovih idej Ron ne bo mogel izvesti. Filmarji pa so želeli tudi nadomestnega psa, da se snemanje ne bi ustavilo, če bi glavni junak slučajno odpovedal, zato sta za nekatere scene morali poiskali dvojnika. Poiskali sta dva: Valdi je čudovito skakal za žogo in so lahko posneli igranje košarke z otroki in razbitje šipe, za zahtevnejše podvige (skok v Ljubljanico, nevihtna noč na terasi) pa je bil pravšnji enoletni verigar Vaksel. Ta je bil kot naročen tudi za snemanje povsem vsakdanjega prizora – lulanja po avtomobilski gumi. »Tega moj Ron v svojem zasebnem življenju ni smel početi, in ko smo hoteli, da se za film malo spozabi, se seveda ni hotel. Pomočniki režiserja so pasji urin poškropili po gumi, pa tudi to ni pomagalo, in smo rekli, kaj pa, če bi poskusili z Vakslom, ki še nikoli ni slišal nič o tem, da se po avtogumah ne lula. Vsi napeti smo čakali na ta poskus, kamere so bile nastavljene z dveh smeri. Ker smo se s tem kadrom trudili že dva dni, smo bili zelo nervozni in čisto tiho, ko so pripeljali Vaksla. On pa je kot kakšen pravi igralec, ki natančno ve, kaj mora narediti, pritekel do avta, dvignil nogo ob kolesu, se polulal, naredil še dva koraka, se obrnil, vrnil in še enkrat pomočil isto gumo. Takrat smo zatulili od veselja in olajšanja,« eno od pasjih scen slikovito opiše Mira.

Potrpežljivi in prijazni

»Spomnim se neskončne potrpežljivosti vseh filmarjev, ko sva z Miro usmerjali Rona, da je 'igral'. Režiser je bil poln domislic za izboljšave posameznih kadrov, vendar je glede pasjih zadev povsem zaupal najini presoji. Snemanje terja veliko truda in dobre volje. Precej je čakanja na pripravo kadra, potem pa ena, dva, tri – snemanje in spet čakanje. Pa kako prijazni so bili vsi, zlasti Jane Kavčič in njegova žena Jana. Imeli so naju za svoji, čeprav sva bili tujki v svetu filma,« o tistem posebnem poletju pripoveduje Metoda.

Snemanje v ljubljanskem blokovskem naselju Bratovševa ploščad, mestnem središču in studiu Viba filma je ves čas spremljal Vitan Mal, ki je sproti pisal novo knjigo, katere vsebina (in naslov) je povsem enaka filmski zgodbi, seveda pa v njej ni številnih prigod snemalne ekipe. Tako se Mira dobro spomni, kako jo je Valdi krepko šavsnil. »Ker je bil sit poskusov z metanjem žoge v njegov smrček, se je svojo jezo odločil stresti nad mojim Ronom. Napad sem preprečila zadnji trenutek – s potegom za rep, nastradalo pa je moje zapestje.« Mira in Metoda se z veliko simpatijo ozirata v tisti čas, ko je bilo marsikaj drugače kot danes. Recimo skrb za varnost otrok: na snemanju so sicer imeli gospoda, ki je bil zadolžen za varstvo, a gruče razposajenih otrok ni ravno enostavno nadzorovati. Dan po premieri v Pulju so sami odšli na plažo in skakali v morje z višine, ob kateri bi se današnjim staršem kar stemnilo pred očmi. »Med najpogumnejšimi je bil Mitja (žal že pokojni Mitja Tavčar je imel vlogo poglavarja Črnega Bliska, op. avt.), najstarejši med otroki, ki je vodil skupinico po skalah navzgor, potem pa ... saj veste, kdor si ne upa, je reva. K sreči se ni nikomur nič zgodilo,« še pove Mira.

Od pasje šole do romana

Režiser je želel opozoriti na betonska naselja, ki so otrokom neprijazna.

Leta so tekla, prijateljici sta si ustvarili družini, Metoda je kot pravnica začela službovati v slovenski diplomaciji v več evropskih državah. V Veliki Britaniji je na Univerzi Southampton končala študij behaviorizma in postala svetovalka za vedenje družnih živali. Mirin Ron je dočakal 13 let, za njim so v njen dom prišli manjši psi, ob katerih se ji je utrnila ideja o pasji šoli, ki bi bila kot prva pri nas specializirana za majhne pasme. Prijateljici sta namreč vzljubili tibetanske terierje, ki sta jih zelo uspešno vzrejali in razstavljali. »Program za pasjo šolo Švrk smo v moji kuhinji sestavile skupaj z Metodo in Ando Ovsec Kokot. Pokazale smo ga Miroslavu Zidarju, saj je Metoda vztrajala, naj bo vse po pravilih, torej z vednostjo Kinološke zveze Slovenije, prav tako smo želele, da šola deluje v okviru Kluba za tibetanske pasme Slovenije. Zidarju je bil naš program tako všeč, da ga je predlagal kot uradnega za psa spremljevalca, KZS pa ga je odobrila s komaj kakšnim popravkom. Šola je začela delovati leta 1992, k njenemu razvoju pa je veliko pripomoglo Metodino znanje behaviorizma.« Prijateljici, ki imata med drugim licenco KZS za inštruktorja in mednarodnega sodnika, poudarjata, da v šoli sprejmejo pse vseh velikosti, saj je način dela, ki temelji na prijaznosti in doslednosti, za vse enak. Svetovalne pomoči ne odrečejo niti brezdomnim psom iz Zavetišča Ljubljana na Gmajnicah.

Kot zagovornici resnice, da nobena pasma ni nevarna, če je v pravih rokah, ju mediji pogosto prosijo za komentarje. Svoje izkušnje in znanje nesebično delita (Metoda ima svojo spletno stran metodamikuz.com), saj želita, da bi se živalim dobro godilo, a to lahko dosežemo le, če o vzreji, vzgoji in šolanju vemo čim več. O odnosu med človekom in psom lahko posredno marsikaj izvemo tudi med branjem Metodinega romana Kolo, ki ga je lani izdala v samozaložbi. V zgodbi, ki seže do srca, je strnila svoje spomine, ki so jih močno zaznamovala potovanja v Tibet.

Natalija Mljač, fotografije: arhiv Mire Bizjan


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media