Covid nas je opozoril na bogastvo vonjav

Dobro počutje | jul. '21

Dr. Tanja Soklič Košak

Kako lepo nam zadiši vrtnica, kako prijetno nas objame vonj kave, koliko lepih spominov v nas prebudi vonj parfuma, ki ga je uporabljala nam draga oseba ... Prijetni vonji nas razveseljujejo, drugi vonji pa so človeka že od nekdaj predvsem opozarjali. Zato ob sumljivih situacijah rečemo, da tukaj nekaj smrdi. Voh se nam zdi sam po sebi umeven, zato mu niti ne posvečamo posebne pozornosti in se ne vprašamo, kako bi bilo, če razkošja vonjav ne bi mogli več zaznati. Kako pomemben je voh, spoznamo šele, ko ga izgubimo.

Epidemija covida-19 pa nas je na to opozorila. Dr. Tanjo Soklič Košak, specialistko otorinolaringologije, ki je zaposlena v UKC Ljubljana, smo prosili za pojasnila o vohu, motnjah in pomenu le-tega. »Vohamo lahko samo hlapljive snovi, katerih molekule ob vstopu v nos vzdražijo živčne končiče, ta informacija pa pride po vohalnem živcu do centra v možganih, ki jo 'prevedejo' kot določeno vonjavo. Okužba z virusom SARS CoV-2 pa lahko voh prizadene tako, da se virus kopiči v opornih celicah vohalnega dela, zato so vohalni nevroni 'slabše oskrbljeni', vendar se njihova funkcija lahko hitro popravi.« Izguba voha se pojavi predvsem pri blagi obliki okužbe, ki prizadene zgornja dihala; težji potek okužbe pa prizadene predvsem spodnja dihala. Poleg utrujenosti, bolečin v mišicah in zvišani telesni temperaturi je prav prizadetost voha eden vodilnih simptomov okužbe z novim koronavirusom. Hkrati z vohom pa je pogosto prizadet tudi okus. »Blizu 65 odstotkov zbolelih za lažjo obliko okužbe izgubi voh, toda dvema tretjinama se ta kmalu povrne; v mnogih primerih že v nekaj dneh ali tednih in v enaki kakovosti kot pred okužbo. So pa tudi primeri, ko je voh po okužbi popačen. Nekaj zbolelih ima po covidu-19 težave z napačnim vohanjem, približno desetim odstotkom pa se voh ne vrne. Statistika kaže, da je med njimi več žensk, starejših od 50 let. Toda upanje, da se bo sposobnost vohanja vrnila, obstaja vse do devet mesecev po prebolelosti covida,« razloži otorinolaringologinja Tanja Soklič Košak.

Motnje voha in vohalni trening

Naš voh ni konstanten; razne okužbe – ne le covid, tudi gripa in druge – ga lahko načnejo. Vpliva pa še marsikaj. Ko smo prehlajeni, slabše vohamo, ker sluz prekrije vohalne čutne celice; enako se lahko voh poslabša, če imamo zelo suho nosno sluznico. Toda v obeh primerih gre le za manjše in prehodno poslabšanje. Ob nenadni izgubi voha pa dr. Tanja Soklič Košak pojasni, da z endoskopijo nosu iščejo morebitne ovire, ki onemogočajo, da vonjave pridejo do zgornjega dela nosu in od tam v možgane. Vzrok so lahko tudi kronična vnetja sluznice s polipi, upanje za ozdravitev pa je v takih primerih operacija. Izgubo voha lahko povzročijo razne poškodbe, tudi pretres možganov. Slaba sposobnost vohanja ali celo izguba voha je značilna tudi za parkinsonovo in alzheimerjevo bolezen (slabši voh je eden od začetnih znakov te bolezni), saj so zaradi degenerativnih procesov v možganih oslabljene ali celo onemogočene povezave z vohalnimi nevroni. Ti procesi se odvijajo tudi s starostjo, zato se z leti sposobnost vohanja slabša.

Med motnjami voha je žal najpogostejša popolna izguba voha ali anozmija. Delna izguba voha se imenuje hipozmija, ki jo prizadeti zaznajo, ko začutijo, da hrana nima okusa, saj je razlikovanje okusov pomembno povezano z vohom. Redkejša pa je hiperozmija ali preobčutljivost za vonjave. Precej neprijetna pa je disozmija, pri kateri človek narobe voha. Popačeni vonji lahko precej otežijo življenje. 

Kar dve tretjini okuženih s covidom-19 se pritožujeta nad slabšim vohom, kar pri desetih odstotkih prebolelih ostane trajno, s tem pa je, navaja dr. Tanja Soklič Košak, slabša tudi kakovost njihovega življenja, saj med drugim ne morejo polno uživati v vonjih narave (cvetlic, morja ...) in tudi hrani. Predvsem pa so izpostavljeni večji nevarnosti, ker ne zavohajo, da je na primer hrana pokvarjena, ali kar je še huje, ne zaznajo vonja dima ali celo uhajanje plina. Da bi si prizadeti živci v vohalnem sistemu hitreje opomogli in ustvarili nove povezave, naša sogovornica svetuje uživanje vitaminov B-kompleksa, vitamina A v kapljicah ter omega-3-maščobnih kislin. Tudi akupunktura je dobrodošla. Zelo pomemben pa je tako imenovan »vohalni trening«, ki ga je treba izvajati dlje, tudi več mesecev: »Izberemo štiri različne, močne in znane vonje, na primer kavo, vaniljo, cimet, priljubljen parfum itd., in jih v miru in tišini skušamo zaznati oziroma si v spomin priklicati njihov vonj. Ta se nam je že davno nazaj vtisnil v vohalni spomin, ki ga lahko obudimo.«

Vonji in čustva

Med našimi štirimi čutili – tip, sluh vonj in okus – sta sluh in okus kemični čutili in sta med seboj tesno povezani. Predvsem pa so vonji vezani na naša čustva, saj jih zaznavamo »mimo« zavesti, zato pri vonjih razum nima prave vloge. Vonji imajo ogromno moč – usmerjajo čustva in želje, povežejo nas celo z daljno preteklostjo, saj se vonj vtihotapi v spomin močneje kot katera koli druga čutna zaznava. Marsikdo se spomni božanskega vonja babičine kuhinje in sveže pečenega kruha ali pa trpkega in težkega vonja nekdanjih železniških vagonov, ki ga je kakšno neprijetno doživetje še poglobilo. Charles Dickens je dejal, da ga je vonj nekega lepila pahnil v depresijo, ker je bil ta vonj povezan s težkim obdobjem njegovega otroštva. Nekatere vonjave povzročajo bruhanje, stari zapisi pa navajajo, da so ob sicer lepem, a premočnem vonju velikih šopkov šmarnic dekleta omedlevala.

Moč vonjav poznajo vse religije, z različnimi pripravki iz dišečih rož so se ljudje že od nekdaj mazilili, egipčanski zapisi iz leta 4500 pr. n. št. govorijo o dišavnih oljih, smolah, začimbah in aromatičnih kisih, ki so jih uporabljali pri obredih, v medicini, pri zapeljevanju … Znana svilna cesta je bila tudi ali predvsem cesta dišav in začimb.

Tudi sodobni čas časti vonje. Kraljevsko mesto med vonjavami imajo parfumi in le malo je umetnikov, ki jih znajo skomponirati v novo simfonijo. Obdarjeni so z večjim številom vohalnih čutnih celic – več ko jih je, bolje vohamo. Sogovornica še doda, da so sposobnosti vohanja najboljše okrog osmega leta starosti, že po 20. letu pa jih postopno izgubljamo. Tisti, ki imajo visoko razvite vohalne sposobnosti, imajo veliko vohalnih čutnih celic, naučili so se zaznavati, razlikovati in primerjati številne vonjave med seboj z odličnim vohalnim spominom – umom.

Ne le ženske, tudi moški podležejo vonjavam, ki »igrajo na čustva«. Zato so prodajalne prestižnih znamk moških oblačil odišavljene z vonjem usnja ali pa dragih cigar, kar sproža občutek ugleda in moči ...

Na koncu pa je vendarle najlepši vonj po osebi, ki jo imamo radi, saj ima vsak človek svoj vonj. »Ta mu pa diši,« slišimo, ko teče beseda o simpatiji. Najlepše pa je to izrazila igralka in pesnica Mila Kačič, ki je svojemu ljubemu – kiparju Savinšku – napisala: »Nič več te ni, a jaz še vsa dišim po tebi ...«

Živimo v svetu vonjav in za kakovost čustvenega življenja je voh še kako pomemben! 

Lidija Jež, fotografija: osebni arhiv T. S. K.


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media