Igralec je vedno igralec, tudi če stoji na glavi

Prosti čas | jul. '21

Sandi Pavlin

Tako pravi Sandi Pavlin, imeniten igralec in zanimiv človek, ki se dolga leta ukvarja z jogo, preden ga je opozorilo srce, je vsak dan naredil stojo na glavi. Pri 79 letih ob Jadranki Tomažič nastopa v predstavi Zberi svoje ptice (na ogled v Cankarjevem domu). Besedilo je napisala Draga Potočnjak, režiral pa Branko Potočan. Njuna lika, Starca in Starko, spremljamo na poti v dom starejših občanov. Njuno poslednje potovanje je polno spominov, vtisov, temnih skrivnosti, malih naklonjenosti, tudi manjših smešnih prerekanj. Toda ljubezen med njima je vseživljenjska.

Vprašali smo ga, ali je ustvarjati novo predstavo in jo igrati v koronačasih krasno doživetje za igralca. »Točno tako. Želel sem delati, biti med ljudmi, ne da sem ves čas doma in sam vadim. Če delam predstavo s prijatelji, to pomeni polno življenje,« je povedal Sandi Pavlin, ki je 42 let ustvarjalno preživel v Slovenskem mladinskem gledališču. V njem je ustvaril 110 vlog. Ponosen je na sodelovanje s priznanimi domačimi in tujimi režiserji, zlasti Janom Fabrom, ki ga je izbral v svojo ekipo mednarodnega gledališkega projekta Rekviem za metamorfozo. Poleg tega pa je nastopal še v Študentskem aktualnem gledališču, v Eksperimentalnem gledališču Glej, Mini teatru, SNG Nova Gorica, PGK Kranj, Mestnem gledališču Ptuj, Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu, Cafe teatru pa še kje. Spomnimo se ga iz več filmov, na primer iz filmov Čudoviti prah, Sreča na vrvici, Nobeno sonce ... pa v televizijski nadaljevanki Utonilo je sonce, nastopal je v reklamah, performansih. Pred dvema letoma je igral glavno vlogo v filmu San Remo režiserja Miroslava Mandića. Je tudi pripovedovalec pravljic v sklopu Lahkonočnic.

Misel je energija

Kot otrok je doživel hude stvari. »Še ne dveletnemu mi je umrla mama. Bila je vojna, oče je bil v partizanih, tako da sem zgodnje otroštvo preživljal pri raznih ljudeh, dokler me niso dali v rejo na Dolenjskem. Dve rejnici sta imeli deset otrok iz vse Slovenije. Bili sta dobri ženski, zlasti Nežka, in še danes sem ji hvaležen za vso dobroto, ki sem jo dobil od nje. Ko pa se je oče znova poročil, me je vzel k sebi na Jesenice, imel sem dobro mačeho.«

Kot otrok je zelo rad risal, pa je mislil, da bo šel na likovno akademijo. »Toda tja je šel kasneje moj starejši sin Luc.« Ko je končal srednjo grafično šolo, ga je sošolec spodbudil, naj gre na sprejemne izpite na igralski akademiji. » Res sem šel, potem pa pozabil, sploh nisem šel pogledat, ali sem sprejet, potem pa mi je kolega povedal, da sem. Če je tako, naj bo tako, sem si mislil in tako se je začela moja igralska pot.« Takoj po končanem študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo se je leta 1965 zaposlil v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je ostal do upokojitve leta 2007.

»Kar sem zdaj, je le zbir mojih preteklih misli in želja. Samega sebe ves čas spreminjam s tem, kako razmišljam. Misel je energija,« je prepričan. »Če kdo zboli in si reče, ozdravel bom, daje celemu telesu to pomembno informacijo. Vsaka celica si jo zapomni in tudi deluje tako. Celo terapije in zdravila bodo bolj pomagale. Če pa je črnogled, se bo težje pozdravil,« poudarja Sandi. Nekaj časa je hodil k različnim duhovnim učiteljem, »predvsem pa k Svamiju Mahešvaranandi, ki je ustanovil društvo Joga v vsakdanjem življenju. Ta je pred dvaindvajsetimi leti prihajal na Hrvaško, pri nas smo ga premalo poznali. V tistem času sem izdelal prvi šotor pomanjšane Keopsove piramide, ker sem prebral, da piramida dobrodejno deluje na telesno počutje in zdravje in dobro vpliva na meditacijo, da v njej celo izginejo bolečine. Če sem se slabo počutil, sem si naredil manjšo kartonsko piramido, jo poveznil na glavo in počutje se je izboljšalo.«

Zakaj pa se je že pred davnimi leti začel ukvarjati z jogo, smo ga vprašali. »To pa je dolga in zapletena zgodba. Po končani igralski akademiji sem nenadoma dobil pred vsakim nastopom strašno tremo, ki je prej nisem poznal. Že kot otrok sem veliko in rad recitiral, nenadoma pa sta me prevzeli slabost in bolečina v želodcu.« Tako hudo je bilo, da je mislil opustiti igralstvo. Potem pa je naletel na knjigo Jasminke Puljo. Bila je baletna prvakinja beograjskega baleta, njena knjiga Joga pa med največjimi uspešnicami v nekdanji Jugoslaviji, ki so jo venomer ponatiskovali, brali pa so jo povsod, tudi slovenski radovedneži, ker v slovenščini še ni bilo take knjige. »Po knjigi sem vsak dan vadil različne jogijske položaje ali asane. Hitro je trema izginila. Vadbo joge pa sem nadaljeval in jo še vedno vadim. Leta 1980 smo s somišljeniki v Ljubljani ustanovili klub Joga, psihiater dr. Gorazd Mrevlje je bil naklonjen tako imenovani alternativi, pa nam je odstopil dve sobi v psihiatrični bolnišnici. V eni smo vadili jogo, v drugi pa kuhali makrobiotično hrano.« Zdaj se v skladu z makrobiotiko ne prehranjuje več. Ostal pa je vegetarijanec. »Zelo rad imam sveže sadje in solate. Z ženo Barbaro imava blizu stanovanja vrt, na njem gojiva veliko solate, raznovrstno zelenjavo in jagodičevje.« Sandi je še veliko oreškov in žit, ne je pa mesa, jajc, mlečnih izdelkov, ne pije mleka, »vendar nikogar ne prepričujem, naj je tako kot jaz. Vsak naj se odloči sam. Moje navdušenje nad zdravo prehrano pa je preskočilo na mojo družino. Vsi so vegetarijanci, starejši sin Luc je z družino v Ljubljani odprl celo restavracijo z zdravo prehrano in z vegetarijanskimi burgerji zalaga širši trg.«

Post, meditacije, svetloba

Med Sandijevimi zdravimi življenjskimi novotarijami je tudi post. »Oh, postim se že dolgo. S krajšim postom sem poskusil takrat, ko sem začel vaditi jogo. Za svoj štirideseti rojstni dan sem prvič naredil daljši post. Petnajst dni nisem užival ničesar drugega kot studenčnico in sem se odlično počutil. Post sem večkrat ponovil, a nikdar se ne postim dlje kot enaindvajset dni.«

Večkrat je že razkril, da tudi meditira. Kako, smo ga vprašali. »Meditiram na svetlobo in zvok po metodi vietnamske mojstrice Ching Hai, ki je bila tudi prijateljica dr. Janeza Drnovška. Po njenem prepričanju sta svetloba in zvok temeljni stvari v vesolju. Meditirati je čudovito. Le prositi moramo in 'od zgoraj' bomo dobili, kar potrebujemo,« je prepričan. »Vsak dan se v meditaciji zahvalim za vse in vsem, ki so mi kaj dali v preteklosti, jih blagoslovim s srečo in zdravjem, zahvalim se vnaprej za vsako predstavo, ki jo bomo imeli, in za občinstvo, ki bo prišlo.«

Po meditaciji pa rad teče. »Teči sem začel, ko sem bil star petdeset let. Ker so jogijske vaje bolj statične, sem iskal ravnovesje. Tek je bolj dinamičen, kombinacija obojega mi ustreza. Nekajkrat sem pretekel tudi polmaraton, to je 21 kilometrov.« Pri šestdesetih je tekel na veliki proslavi v čast olimpioniku Leonu Štuklju v Novem mestu. »V njegovo čast si je režiser proslave Matjaž Berger zamislil, da moram teči s prižgano plamenico v roki po obodu stadiona in recitirati verze Heraklita v grščini, pa ni bilo težko.«

Marsikateri pravijo, da deluje kot sonček, da s seboj nosi svetlobo. »Morda imajo celo prav. Če upoštevava besedno igro, potem angleška beseda za nedeljo Sunday pomeni sončen dan, Sun-day, San-di. Pa še rodil sem se v nedeljo.« Verjame, da ima vesolje zavest, zato se stvari ne dogajajo »kar tako«, ampak se dogajajo natančno določeno. »Vesolje skrbi za vsako bitje posebej in mu da to, kar je zanj najboljše. Na tem planetu smo zato, da se duhovno razvijamo, da pridemo do višjega spoznanja.« Sandi Pavlin rad živi, ker misli, da je lepo živeti in biti srečen. Se strinjamo z njim?

Neva Brun, fotografija Luka Kaše, arhiv SMG


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media