V Muretincih je povsod veselo in vsi gredo radi na izlet

jul. '21

Pogled s terase na vrt

»Dober dan, tudi vi ste prišli, kako lepo,« smo se pozdravili zdaj že stari znanci iz Alzheimer Cafeja v ptujski enoti doma upokojencev v Muretincih. Korona nam je preprečila sestajanje, zato smo bili ponovnega snidenja toliko bolj veseli. Prišlo je nekaj novih skupaj s svojci, ki bivajo v Muretincih. »Danes smo cvrli bezeg, ki smo ga nabrali v okolici,« po pozdravu pove vodja enote Jelka Sužnik. Iz kuhinje pripeljejo kavico in cvrtje, zadiši po spominih iz mladosti. »Jaz ne maram ocvrtega bezga, cvrla pa sem ga,« pove stanovalka, obolela za demenco.

Zdaj jih je že toliko, da so jim poleg pritličja namenili še polovico prvega nadstropja, imajo tudi oddelek za stanovalce s posebnimi potrebami, pri njih pa bivajo tudi taki, ki ne potrebujejo pomoči zaposlenih. Enota se imenuje Pri gradu, že leta 1927 so jo namreč v sosednjem gradu ustanovile nune križniškega reda. Zdaj domuje v novih sodobnih prostorih.

Z velike terase z brajdami, ležalniki in klopmi, ki so jih iz evropalet izdelali sami, je krasen razgled na lepo urejen park, velik dober hektar. Urejajo ga zaposleni in stanovalci, ki to želijo. V vsej Sloveniji parku ni para. Razveseljuje z res pisano ponudbo, saj so v njem grede z rožami, zelišči in zelenjavo, sončni krog, permakulturni vrt, drevesa s keltskim horoskopom, metuljni vrt, senčna utica, klopca z znakom za avtobusno postajo … Stanovalci in obiskovalci se radi podajo tudi na aktivno pot v parku in malo razvajajo kozo Srno, göttingenska prašička, zajčke, muco in do vseh prijaznega psička Capija. 

Fotka Pogled s terase na park

Nikomur ni dolgčas

V Muretincih so uvedli koncept osebnega spremljanja, s pomočjo katerega poskrbijo, da stanje, v katerem so stanovalci ob sprejemu v dom, podaljšujejo čim dlje ali ga celo izboljšajo. Vsak stanovalec sam opravlja vse, kar zmore. To seveda vzame več časa, a so veliko bolj zadovoljni, ker lahko sami izberejo oblačila in se uredijo. Zajtrk je med osmo in deseto uro, da lahko kdo dlje poleži. »Po metodi Marie Montessori uvajamo samopostrežni zajtrk s pestro ponudbo. Vsak izbere jedi po želji, tistim, ki sami ne zmorejo, želeno prinesemo na mizo. S tem smo zadovoljni stanovalci in zaposleni, nekateri pa postrežbo zahtevajo, ker pravijo, da smo za to plačani, in tudi smo,« v smehu pove Jelka Sužnik. Stanovalci, ki želijo, lahko pomagajo pri pripravi obrokov ali poskrbijo za pogrinjke. Poleti jedo na pokriti terasi, ki je obenem prizorišče številnih aktivnosti. Uvedli so obred pitja kave dopoldne in popoldne, kakor komur prija. »Izdelali smo miselne vzorce, s katerimi si pomagamo. Vanje zapišemo, kam je stanovalec hodil v šolo, kateri poklic je opravljal, kje je bil zaposlen, imena otrok, vnukov, prijateljev …, torej najpomembnejše informacije. Tudi kaj rad počne, katero glasbo posluša, kaj rad je … Ko stopiš v sobo, takoj preletiš podatke. Svojce spodbujamo k izdelavi spominskega albuma, ki osebam z demenco prikliče v spomin ljudi in vesele dogodke iz mladosti,« razlaga Jelka Sužnik in mimogrede opravi še pogovor s sodelavkama in stanovalcem, za katerega bo treba po nakupih v bližnjo trgovino.

Miselni vzorec za stanovalko

Dnevi v enoti Muretinci so polni različnih dogodkov. Po zajtrku so razen v nedeljo kognitivne vaje, potem stanovalci obiščejo terapevtke skupine, pevske ali pogovorne ure, vsak dan se skupaj odpravijo na sprehod po parku, vernim so namenjene molitvene ure, branje Svetega pisma, vsako soboto pa maša. Urnik aktivnosti razkriva, da popoldanskemu počitku sledi sprehod za zdravje z vodenim opazovanjem okolice in aktivnostmi na prostem. Ob ponedeljkih igrajo zelo priljubljeno in dobro obiskano tombolo, ob torkih gledajo stare slovenske filme, ob sredah so na vrsti pravljične ure, četrtkov popoldan je namenjen miselnim igram, petkov pa gospodinjskim aktivnostim. V ponedeljek pozno popoldne je čas za pogovor o zdravju z diplomirano medicinsko sestro, vsak prvi četrtek v mesecu pa za Alzheimer Cafe.

Načrtov ne zmanjka

Obiskovalci so vedno dobrodošli, prav tako tudi prostovoljci, ki se počasi vračajo, med njimi so tudi bivše zaposlene. Povsod je veselo – v večnamenski jedilnici je kotiček za urejanje pričeske in ličenje, v zeliščarskem krožku se pripravljajo na izdelavo ognjičevega mazila, kamilice za čaj se že sušijo, nekateri uživajo v aromaterapiji, drugi v poslušanju glasbe, tretji radi urejajo okolico in skrbijo za živali. Rusko kegljišče le redko sameva, vsi pa radi gredo na izlet. Novost so izleti na Ptuj, kjer so odprli lično domsko kavarno. Po sedem stanovalcev peljejo na kavo in posladek pa še malo po starem Ptuju. Zelo dobro sodelujejo z lokalno skupnostjo in Osnovno šolo Gorišnica. Ni mogoče našteti vsega, kar počno, da bi bilo stanovalcem kar se da lepo. Da jim je, povedo tudi njihovi svojci.

Seveda niso vsi vedno zadovoljni, reševanju težav je namenjen svet stanovalcev. Kako vse to zmorejo? »Pri nas živi 117 stanovalcev, med njimi je 48 oseb v posebni obliki varstva, 42 oseb z demenco, drugi pa so po večini zdravi ali pa potrebujejo manjšo pomoč. Za vse skrbi 80 zaposlenih, leta 2015 jih je bilo za enako število stanovalcev samo 35. To pove vse,« pravi Jelka Sužnik. Zdaj se lahko bolj posvetijo vsakemu posamezniku, po vzoru slovenjgraškega doma so uvedli tudi ključno osebo. Načrtov je še veliko, celo enoto bi radi uredili kot prijetno vasico s trgovino, kavarno, knjižnico … 

Pri živalih

 

Vedno grem srečna domov

Irena Belšak: »Ko mamo pokličem, pogosto reče, naj hitro povem, ker nima časa. Enkrat je na tomboli, drugič na telovadbi, tretjič kaj ustvarjajo. Zelo sem vesela, ker se tu počuti dobro, vedno je vesela in zadovoljna.« Mama Marija Vaupotič doda: »Zelo sem zadovoljna, 20 let sem tukaj delala, zdaj pa v domu lenarim … No, saj tudi kaj postorimo zunaj na vrtu.« 

Silva Meznarič: »Mama je tu že dve leti in od prvega dne smo zelo veseli, da je tukaj. Veliko jim ponujajo. Mama včasih reče, kdaj bo šla domov, potem pa doda, da ji ni treba, ker ji je tukaj lepo. Doma je jemala več tablet, zdaj jih precej manj, bila je bolj zmedena. Zdaj je bolj aktivna, pravijo, da jo komaj dohitevajo. Najbolj smo veseli, da so vsi zaposleni vedno dobre volje, da res delajo z dušo. Težko se sprijazniš, ko daš starše v dom, ne vem, komu je težje – nam ali mami …« Nihče nima težav, brez oklevanja doda mama Marija Vaupotič.

Irena Filipič: »Mislim, da takega doma za osebe z demenco v Sloveniji ni. Z osebjem, okolico, parkom … Ob različnih urah hodim k mami, vedno se ukvarjajo s stanovalci. Naša mama nas več ne pozna, ampak je vedno dobre volje, nasmejana, nikoli žalostna. To mi pove vse, ne more se pretvarjati. Vedno grem tako srečna domov!«

 Besedilo: Nevenka Dobljekar, fotografije: arhiv DUP in ND


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media