Hvaležen za vse, kar doživlja

Prosti čas | sep. '21

Kitara Aleksandra Mežka spremlja velik del življenja

Zdi se, da se v mojem življenju vse sestavlja samo po sebi in vedno tako, kot mora biti, pravi glasbenik Aleksander Mežek. To ne pomeni, da je vedno vse idealno, saj je poleg uspehov doživljal tudi mnoge težke preizkušnje. Kot poudari, je treba znati sprejemati eno in drugo. Ta dar ima po mami, ki je mirno prenašala »valovanje« življenja.

Mama je bila šivilja, oče pa je bil zaposlen v jeseniški železarni. Živeli so v Mostah pri Žirovnici, v hiši, ki jo je skupaj z nekaj vrta po stricu podedoval njegov oče. V njej je bila med drugim tudi gostilna, po vojni pa je bil v kleti in pritličju celo zapor, kamor so zapirali tiste, ki so jih ujeli ob poskusu ilegalnega prestopa meje. »Spomnim se, da sem kot otrok zbiral različen odpadni material in mi je eden od zapornikov, ki sem mu skrivoma nosil hrano skozi rešetke, iz šopa žic oblikoval leva, žirafo in druge živali.«

Bil je daleč najmlajši od treh otrok. Sestri Helena in Mira sta od njega starejši za kar 17 in 14 let, zato je imel »tri mame«. Igrali sta klavir in tako je odraščal ob glasbi. Tudi njega so vpisali v jeseniško glasbeno šolo, vendar mu violina »ni dišala«, saj z brado, naslonjeno nanjo, ni mogel peti … Zato je denar, ki mu ga je mama dala za šolnino, zapravil na poti iz Most na Jesenice za sendviče in sladek malinovec. Violino pa je zasukal in si predstavljal, da je kitara. Za pravo kitaro si je sam moral zaslužiti denar s počitniškim delom.

Tako se je začela njegova glasbena pot. Sašo, kot ga kličejo prijatelji, je spremljal tujo glasbeno sceno, in še preden je bil Bob Dylan popularen v Angliji, je že prepeval njegove pesmi. Tako mu je bila angleščina vse bolj domača. Neko poletje je na morju spoznal družino iz Zagreba; dekleti, s katerima se je spoprijateljil, kar nista mogli pozabiti njegovega petja in igranja kitare. Očetu, ki je bil vpliven človek na hrvaškem radiu, sta zato predlagali, da ob gostovanju mobilnega britanskega studia, ki je po Jugoslaviji snemal ljudsko glasbo, povabijo še Aleksandra. Navdušil jih je z avtorsko pesmijo Krila in presenetil z Dylanovo Blowing in the Wind, zato so ga povabili na snemanje v Veliko Britanijo. Toda čakali sta ga še matura in vojaščina. Leta 1968 pa so ga zagrebški prijatelji povabili, da pomaga pri organizaciji koncerta Cliffa Richarda. Takrat je spoznal pevko Cindy Kent in druge člane njegove spremljevalne skupine, kar je bilo za njegovo nadaljnjo pot velikega pomena.

Na stežaj odprta vrata

Ko se je kultivirani in vedoželjni fant, ki je obvladal angleščino, po odsluženem vojaškem roku zaposlil v Metalki, ga je šef tako cenil, da ga je želel za pomočnika na področju zunanje trgovine. Takrat je bil Aleksander že močno v glasbi, in ko je ponovno dobil povabilo za snemanje samostojne LP-plošče v Veliki Britaniji, se povabilu ni mogel odreči. Tudi njegov šef je razumel, da take priložnosti ne sme izpustiti, zato mu je obljubil, da ga bo služba eno leto čakala. Ob odhodu leta 1972 je bil tudi sam prepričan, da bo v tujini najdlje eno leto ...

Snemalni studio je bil v mestu Eastbourne na jugu Anglije. Kasneje ga je Cindy povabila v London, kjer je na festivalu umetnikov vseh zvrsti nastopil pred številnimi zvezdniki radia in televizije in dobil prve ponudbe za koncerte. Kot mladi jugoslovanski pevec, ki piše in poje v angleščini, je bil zelo zanimiv za britansko občinstvo. Leta 1974 je za britansko in ameriško tržišče pod imenom Alexander John posnel prvo samostojno ploščo Days Go By.

Vrata so se mu kar sama odpirala, tudi zaradi prijateljevanja s Cindy in Cliffom Richardom. Aleksander je zanj napisal pet skladb, skupaj pa sta posnela tri duete. Cliff ga je peljal tudi na snemanje pesmi Country Roads, ki jo je posnela Olivia Newton John. Pesem ga je tako prevzela, da je doma takoj napisal slovensko besedilo in nastala je zimzelena Siva pot. Olivia je njegovo različico predstavila avtorju Johnu Denverju, ki je pristal na slovensko izvedbo in Aleksandru priznal soavtorstvo.

Med veliki imeni, s katerimi je sodeloval, so še Johnny Cash, Jerry Lee Lewis in Londonski simfonični orkester, ki je brezplačno sodeloval pri njegovem velikem projektu Podarjeno srcu, ki ga je posvetil 20. obletnici samostojnosti Slovenije. Lahko se pohvali, da je snemal v studiu, kjer so snemali Beatli (Abbey Road Studios), in uporabljal glasbila ter opremo skupine Pink Floyd. Toda Aleksander ni obremenjen z zvezdništvom; vsa ta velika imena je gledal kot ljudi, s katerimi je znal sodelovati, zato so se rojevala iskrena prijateljstva. Najmočnejše je prijateljstvo s sirom Cliffom Richardom, ki bo oktobra praznoval 80 let in mu je že poslal vabilo na slovesnost v Royal Albert Hallu, najuglednejši londonski dvorani.

Aleksander Mežek je ves čas bivanja v tujini ustvarjal tudi slovensko glasbo in nam podaril vrsto večno zelenih pesmi: »posvojili« smo pesmi Julija, Ajda pa znova cveti, Dnevi kakor ta, Siva pot, Prijatelju, Tečem skozi čas, Krila ... Nekaj mehkega, nežno čutečega in otožnega je v njegovih delih, tudi v pesmi Jok na dežju (… ne prepoznaš solza med nalivom dežja …). Odmevna je bila Prešernova pesem Kam, ki jo je uglasbil in zapel, tako kot dvojezično (slovensko in angleško) verzijo pesmi Podarjeno srcu, okoli katere je zastavil širok in odmeven projekt.

Močna družinska vez

Svojo ženo je spoznal v Los Angelesu leta 1970. Protestantski duhovnik, ki je živel v Avstriji in je prihajal tudi v Slovenijo, mu je organiziral turnejo po ZDA. Tam ga je slišala takrat 16-letna Karen in se vanj zaljubila. Skupaj sta bila le kratek čas, saj so ga čakali nastopi v ZDA in Kanadi. A čez nekaj časa sta se nepričakovano srečala v Londonu, kjer je Aleksander nastopil na koncertu kultnega Johnnyja Casha. Ljubezen je dobila krila. Karen se je posvetila študiju ilustracije, toda njena fakulteta je bila daleč na severu. Večkrat jo je obiskal, a po diplomi, ko je njen študentski vizum pretekel, bi se morala vrniti v ZDA. Poroka jima je omogočila, da sta lahko ostala skupaj, saj je Aleksander že imel angleško državljanstvo. Živela sta skromno, rojstvo hčerke Katje pa jima je prineslo veliko veselja. Po 11 letih skupnega življenja sta se razšla. Karen se je vrnila v Los Angeles, se ponovno poročila in ima še dva otroka. Katja pa je tesno povezana očetom. »Čas korone nam je prišel prav, saj je z možem in dvema otročkoma več kot leto dni preživela pri meni. Slovenija jima je vse bolj všeč in morda se bosta za stalno preselila. Katja je pravnica in že dela z nekaj slovenskimi podjetji, njen mož pa je trenutno programer pri Applu … Največja sreča sta oba vnučka, tretji pa je na poti.«

A tudi s preizkušnjami mu v življenju ni bilo prizaneseno. Tako si je ob pripravljanju slovesnosti ob rojstvu hčerke s kozarcem porezal desno dlan. Prerezane tetive in živce je kirurg kar dvanajst ur vlekel nazaj v dlan. Hvaležen mu je, saj je roka sčasoma zaživela in so prsti spet zaplesali po strunah. Druga preizkušnja je bil rak na debelem črevesu. To je težka zgodba s srečnim koncem, ob kateri ne more prehvaliti londonske bolnišnice St Mary's Paddington. Ob tem omeni Audrey Hepburn, ki se je borila z isto boleznijo in se je na koncu odpovedala zdravljenju. »Cliff naju je predstavil in priznam, da lepše ženske še nisem videl.« Tretja preizkušnja je povezana z izsuševanjem hrustanca v kolčnem sklepu, ki je bilo posledica obsevanj. »Zgodilo se je, da nisem več mogel narediti niti koraka. Načrtovano zdravljenje je bilo zaradi pandemije prestavljeno, v tem času pa sem prišel do druge rešitve.« Ortopedski kirurg Klemen Bedenčič ga je operiral v novomeški bolnišnici in že naslednji dan je hodil brez pomoči in bolečin. Nadvse je hvaležen za to skoraj čudežno rešitev.

… na Gorenjsko, kjer gore so …

Vsa leta se je Aleksander redno vračal domov, obnavljal domačo 120 let staro hišo in skrbel za cvetlični vrt, ki ga je zasadila mama. Mlademu nadarjenemu likovniku Janezu Albertu Novaku iz Leš pri Tržiču, ki je pred leti sodeloval pri njegovem likovnem projektu po slovenskih osnovnih in srednjih šolah, je ponudil stanovanje v hiši, saj je moral na poti do Gimnazije Jesenice prestopiti na tri avtobuse. Jan zdaj pripravlja zaključno magistrsko delo na ljubljanski likovni akademiji. Pridružilo se jima je še njegovo dekle in tako je sobivanje še prijetnejše, pravi Aleksander, ki se je zdaj za stalno preselil v Žirovnico. Ko je v enem od pogovorov ugotovil, da je Jan vnuk njegovega nekdanjega šefa iz Metalke, pa je ta zgodba dobila še globlji pomen.

Ima veliko gostov iz tujine in vsi se čudijo, pod «kako lepo kuliso« je njegov dom. Tesno sodeluje tudi z lokalno skupnostjo. Njegovi koncerti v Vrbi na travniku pred Prešernovo domačijo, kamor povabi tudi glasbene prijatelje, so že tradicionalni. »Lepo se je bilo vrniti domov, kjer se je vse začelo in kjer so misli bolj umirjene. Lahko se zavem vsakega trenutka, zato polno živim. Mislim pa, da brez vere moje življenje ne bi bilo tako sestavljeno. Zaupam, da sem voden, in sem hvaležen za vse,« pravi Aleksander Mežek.

Lidija Jež, fotografija: osebni arhiv A. M.


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media